A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Maks Peterlin v vojaški službi med I. svetovno vojno (Foto: Peter Naglič; Vir: Matjaž Šporar, zasebni arhiv).

Galerija slik
Viri in literatura

Novak, Dušan: Maks Peterlin, telesnokulturni delavec, kamniški rojak, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 33 (1985), 67-70.

Pavlič, Jože: Pomembne osebnosti, v Občina Komenda : Življenje od kamene dobe do danes, Komenda, 2002, 219-232.

Poštrak, Anja; Kalan, Barbara: Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate daje v dar! : Gorenjci in odlikovanja v prvi svetovni vojni, Kranj, 2015, str. 30.

Natisni

Maks Peterlin - Orlov Maks

pravnik, športnik.

* 15. 2. 1894, Podboršt pri Komendi
12. 9. 1982, Golnik


Območje delovanja: Kamnik, Lendava.


Maks Peterlin, po domače Orlov, se je rodil leta 1894 v Podborštu pri Komendi očetu Jožefu in materi Ivani, rojeni Juvanc, kot najstarejši izmed šestih bratov. Bil je dijak prve slovenske generacije na šentviški gimnaziji ter je po maturi leta 1913 odšel na študij prava na Dunaj

Že kot dijak na šentviški gimnaziji se je odlikoval kot telovadec in je za to dejavnost navduševal tudi druge. V letu 1913 ustanovljenem telovadnem odseku Orla je našel takrat primerno okolje za svoje zanimanje in je odtlej pridno sestavljal telovadne vaje, ki so kmalu postale v organizaciji obvezen material za vadbo. Organiziral je tudi tekmovanja. Leta 1913 je odšel na Dunaj in poleg prava vpisal še dvoletno šolo za profesorje telovadbe na srednjih šolah. Dokumentacijo za njegovo delovanje najdemo v njegovih prispevkih v Mladosti, v njegovih telovadnih načrtih za posamezna leta. 

Leta 1914 je bil vpoklican v vojsko. Najprej je bil v rezervni častniški šoli v Gorici, nato je s pohodnim bataljonom odšel na rusko fronto v Galicijo. S 27. domobranskim pehotnim polkom je kasneje prišel na soško bojišče, na položaje pri Rombonu. Za pogumno dejanje, ko je preprečil italijansko miniranje hriba, je prejel srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. Avgusta 1916 je bil povišan poročnika, nato pa s polkom poslan na Tirolsko in prek Galicije spet nazaj na Sočo, kjer se je ponovno izkazal med 11. soško bitko v bojih na Sv. Gabrijelu. Odlikovan je bil še s srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. Za medaljo je bil predlagan že leta 1916, a mu je bila iz neznanih razlogov podeljena šele leta 1918. Že prej je dobil Red železne krone in bil predlagan za Red Leopolda, a ga kljub potrditvi komandanta bataljona ni dobil. Leta 1917 je dobil vojaški zaslužni križ 3. stonje in Karlov križec.

Po koncu 1. svetovne vojne se je za nekaj časa vrnil domov, nato pa se je udeležil bojev za Koroško, kjer je bil zajet. Pobegnil je na Dunaj in nazaj v Ljubljano, nato pa ponovno odšel na Koroško, kjer je ostal do leta 1920.

Leta 1920 je obnovil proste vaje  in kot član vaditeljskega zbora vadil za nastope. Konec leta 1922, ko je bila ustanovljena Jugoslovanska orlovska zveza (JOZ) je bil Peterlin prvi načelnik (vodja tehnične strani  organizacije) vaditeljskega zbora. Odtlej je svoje delovanje še bolj usmerjal na tehnično-telovadno stran.  Sestavil je priročnik Vadnik in organiziral strokovni list Orlovski vaditelj ter bil njegov prvi urednik. Uredil je letnika 1922 in 1923 ter 5 številk letnika 1924. Objavljal je tehnične nasvete, načrte za proste vaje itd. Na akademiji telovadnega tedna JOZ marca 1922 so nastopili z njegovimi sestavami vaj na narodne napeve. Zadnja leta Peterlin ni bil več aktiven telovadec. Že kot dijak v Šentvidu je utrpel manjšo poškodbo na hrbtenici. Domneval je, da je to revmatizem, vendar ga je vse bolj ovirala v gibanju, kar je videti že celo na fotografijah iz leta 1913. Toliko vrednejše pa je bilo njegovo tehnično delo. Peterlin je bil sprva sodnik in notarski pripravnik, nekaj časa tudi v Kamniku, zatem pa notar v Lendavi. Leta 1927 je osnoval svojo družino. Ob začetku druge svetovne vojne je bil mobiliziran, ujet in v nekaj ujetniških taboriščih v Nemčiji. Zatem je bil z družino izseljen na Hrvaško

Od tam so se šele leta 1946 vrnili v Ljubljano. Zatem je preživel še nekaj kratkih let v pokoju. Umrl je leta 1982 v bolnišnici na Golniku, star 88 let. Bil je pranečak pesnika in pisatelja Josipa Stritarja ter bratranec fotografa in tovarnarja Petra Nagliča iz Šmarce.

Vnos: PP, AK

Nazaj Naprej