Bil je sin Valentina Benkoviča in Marije, roj. Ogrinec, sestre Josipa Ogrinca. Njegova brata sta bila Alojzij in Josip Benkovič. Rodil se je v Kamniku. Po končani gimnaziji leta 1894 v Ljubljani je študiral pravo na Dunaju, kjer je 1902 promoviral. Od 1905 je bil odvetnik v Brežicah, v Celju od 1910, kasneje, od 1918 pa v Ljubljani, kjer je imel svojo odvetniško pisarno. Postal pa je tudi član uprave Trboveljske premogovne družbe. V mladinskih in političnih listih je objavljal krajše literarne spise in članke, med drugim v reviji Vrtec. Pod psevdonimom Benko je napisal dramo Strahomir, ki je izšla leta 1898 v Gorici. Prevedel je Manzonijev zgodovinski roman Zaročenca, napisal študijo Die Slovenen und der Landeshaushalt Steiermarks (1912), med letoma 1906 in 1908 pa je izdajal tudi politično in gospodarsko glasilo Posavska straža (Brežice). Kot domoljub je zastopal slovenske narodne interese v takratni monarhiji. Nato je bil državni in deželni poslanec. Kot kandidat Slovenske ljudske stranke je v letih 1907–1918 v državnem zboru zastopal volilni okraj Brežice–Sevnica–Laško ter okraj Celje–Vransko–Gornji grad–Laško v štajerskem deželnem zboru od 1911 do 1918.

Skupaj s Tujskim prometnim društvom, ki je bilo ustanovljeno leta 1930, si je zelo prizadeval za odkup in ponovno oživitev kamniškega Kurhausa. Predlagal je izboljšanje prometnih povezav, ustanovitev zaprtega kopališča, zgraditev hotela, plesne dvorane, kina, teniških igrišč, sankališča, moderne čitalnice. Sodeloval je pri ustanovitvi delniške družbe, ki je odkupila Kurhaus in se lotila njegove obnove, vendar je po enem letu (1936) propadla.

Kot odvetniška pripravnica se je v njegovi pisarni leta 1939 zaposlila hčerka Emila Adamiča, Zdenka Adamič (1910–1997), ena prvih doktoric prava pri nas, ki je bila pri njem zaposlena vse do njegove smrti.

Vnos: ŠL