A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Josip Nikolaj Sadnikar (Vir: Wikipedija)

Galerija slik
Viri in literatura

Brojan, Matjaž: Sledi radijskih poti : petdeset zgodb o preteklosti, ljudeh, dediščini in dogodkih, ki so zaznamovali čas, Domžale, 2014, 84-90.

Enciklopedija Slovenije, zv. 10, Ljubljana1996.

Gabrovec, Stane: Ob jubileju Sadnikarjeve zbirke, Argo : časopis slovenskih muzejev = journal of the Slovene museums, 35 (1993), 60-61.

Hieng, Primož: Otirači za posebne priložnosti, Tedenska tribuna Slovenskih novic, 29. 4. 2006, 9.

Jerin, Anja: Kamnik in Kamničani: življenje in delo pomembnih Kamničanov in njihov vpliv na razvoj mesta od 19. stoletja naprej (diplomska naloga), Kamnik, 2007, 115-122.

Josip Nikolaj Sadnikar (razstavni katalog), Kamnik, 1982.

Kladnik, Darinka: Od muzeja do muzeja - od prvega do zadnjega. 5, Sadnikarjev muzej v Kamniku, Rodna gruda : revija za Slovence po svetu, julij 1997, 16.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, M-Ž, Ljubljana, 2008.

Sadnikar, Niko: Kamnik in akademski slikar Maksim Gaspari, v Kamniški zbornik (2000), letnik 15, 200-202.

Vulikić, Velimir: Kamniški kulturnik in mecen Josip Nikolaj Sadnikar, Ljubljana, 2005. 

Natisni

Josip Nikolaj Sadnikar

častni občan/meščan, kulturni delavec, mecen, veterinar.

* 5. 12. 1863, Ljubljana
4. 11. 1952, Kamnik


Območje delovanja: Črnomelj, Kamnik, Ljubljana, Radovljica.


Po končani ljudski šoli je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Leta 1882 je odšel na Dunaj na Visoko šolo za veterino (en), kjer je leta 1886 diplomiral. Po študiju se je tu izpopolnjeval tudi iz mikrobiologije, serologije (en) in higiene mleka. Po zaključenem izpopolnjevanju se je kot mlad veterinar vrnil in po krajših službah v Ljubljani (1886), Radovljici (1887) in Črnomlju (1887-1889) prišel 1889 v Kamnik. Vse do upokojitve 1926 je deloval kot okrajni veterinar in veterinarski inšpektor. V kamniškem okraju je organiziral veterinarsko službo, uredil higiensko službo in v Krtini pri Domžalah zgradil živalsko grobišče.

Že v dijaških letih je zbiral starinske predmete. K temu ga je spodbujalo tudi domače okolje, saj se je z izdelki umetne obrti spoznal že v pasarski delavnici svojega očeta, v kateri je Josip Nikolaj poleg spoznavanja osnovnih pojmov o umetnoobrtni izdelavi in obdelavi kovin ter o zlatenju in vlivanju, prišel v stik tudi s starim in lepim in se začel živo zanimati za stare predmete, njihovo poreklo, umetniško in zgodovinsko vrednost. Tu je dobil dobil prvi poduk o ravnanju s starinami. Predmete za zbirko je zbiral na različne načine, dobival jih je v dar ali v poplačilo za živinozdravniške usluge, jih zamenjeval pri znancih in prijateljih, ki so bili prav tako zbiratelji (doma in v tujini), in jih kupoval, večinoma pri kmetih, v cerkvah, samostanih in gradovih. V veliko pomoč pri zbiranju sta mu bila brata Franc (veletrgovec z železnino v Celovcu) in Žan (veletrgovec s steklom in porcelanom v Gradcu). Spodbudno v pomoč pa naj bi mu bilo pri zbiranju tudi prijateljstvo z grofom Edvardom Karlom Borromäusom Gastonom Pöttickhom, von Pettenegg (de) iz Friesacha na Koroškem. Zavzetost Sadnikarja za starine je bila splošno znana na območju njegovega službovanja in tudi prek lokalnih meja, tako da so mu ljudje po lastni iniciativi nosili stvari ter ga o vsem obveščali. Leta 1893 je svojo zbirko, na prošnjo oblasti, odprl javnosti. Slovenski narodni prostor je tako dobil prvo zasebno muzejsko zbirko, mesto Kamnik pa nasploh eno prvih kulturnih ustanov. V šestdesetih letih zbirateljske dejavnosti je Josip Nikolaj Sadnikar zbral preko 3000 predmetov velike zgodovinske in kulturne vrednosti. Sadnikarjeva zasebna zbirka je bila vedno strokovno upoštevana ter kljub raznovrstnosti dragocenega gradiva – materialne in duhovne kulture na Slovenskem – velikokrat predmet znanstvene obravnave in citiranja. Bila je tudi temelj za postavitev razstave slovenskih mest v letu 1931 v Ljubljani. Fran Govekar, takratni tajnik Mestnega načelstva Ljubljane, se je neposredno obrnil na Sadnikarja za izposojo predmetov, ki naj bi na tej razstavi predstavljali mesto Kamnik v preteklosti. Leta 1938 je sodeloval pri izkopavanju okostja neveljskega mamuta, na katerega so naleteli delavci ob regulaciji struge reke Nevljice. 3. oktobra 1950 je Zavod za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije izdal odločbo o zaščiti Sadnikarjeve muzejske zbirke, v kateri je zapisano tudi, da zbirka kot celota predstavlja lokalni muzej, za katerega je značilna vsestranost muzejskih predmetov. Po zbirateljevi smrti, sta z muzejsko zbirko upravljala sinova Nikolaj in Demeter Sadnikar. Leta 1964 je kamniški muzej za svojo zbirko odkupil 1468 predmetov. Zbirka tako danes hrani preko 1500 predmetov, med katerimi prevladujejo srednjeveško hladno orožje, sakralni predmeti, stari ključi, okovja za kmečke skrinje in vrata, stilno pohištvo, porcelan, barvasti in brušeni kozarci, posoda, dragocene slike in kipi ter druga umetniška dela, knjige, vezenine, avbe narodnih noš, ure, svetila, hišni izveski, panjske končnice, od arheoloških najdb pa okostje jamskega medveda.

Za slovenski in kamniški kulturni prostor je pomembno tudi kulturno udejstvovanje Josipa Nikolaja Sadnikarja na drugih področjih. Vseskozi je bil vključen v kamniško društveno življenje: od leta 1892 je bila član Prvega slovenskega pevskega društva Lira, bil je aktiven član kamniške čitalnice, igral je flavto v kamniškem salonskem orkestru, bil član telovadnega društva Sokol in bil med ustanovitelji kamniškega planinskega društva. Leta 1927 je postal član zbirateljskega društva Kolektor v Kranju. Kot mecen je gmotno podpiral slikarja Hinka Smrekarja in predvsem Maksima Gasparija, katerega je prav on usmeril v šolanje in mu ga tudi omogočil. V kulturnih krogih je imel široka poznanstva. Med njegovimi prijatelji in znanci najdemo številne znane likovnike: poleg s Kamnikom življenjsko povezanih umetnikov (Maksim  Gaspari, Maks in Anton Koželj, Miha Maleš, Stane Cuderman, rezbarja Ivan Klemen in Lojze Kozjek) je bil prijatelj ali znanec tudi številnih drugih  znanih slovenskih umetnikov svoje dobe, med drugimi Ivane Kobilice, Ferda Vesela, Matija Jame, Mateja Sternena, Ivana Groharja, Gvida Birolla, Riharda Jakopiča, Saša Šantela, Viktorja Parme, Emila Adamiča idr. Imel je stalne in trde stike z arhitektom Jožetom Plečnikom, prijateljeval je tudi s kiparjem Ivanom Povirkom, hrvaškim kiparjem Ivanom Meštrovićem, Stanislavom Peruzzijem, Ivanom Zajcem in drugimi. Za fotografijo je navdušil tudi znanega kamniškega fotografa Franca Aparnika. Leta 1937 mu je mesto Kamnik podelilo naslov častnega občana. Josip Nikolaj Sadnikar je umrl novembra 1952 v Kamniku, kjer je tudi pokopan.

Po njem se imenujeta ulici v Kamniku in Mengšu. Del njegove priročne knjižnice je leta 2012 njegov sin dr. Nikolaj Sadnikar podaril Matični knjižnici Kamnik.

Vnos AK


Nazaj Naprej