A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Galerija slik
Viri in literatura

Benkovič, Josip: Janez Nep. Šlakar, Dom in svet, letnik 13, številka 1.

Jerin, Anja: Kamnik in Kamničani: življenje in delo pomembnih Kamničanov in njihov vpliv na razvoj mesta od 19. stoletja naprej (diplomska naloga), Kamnik, 2007, 108-114.

Zika, Ivan: Kamniški mecen Janez Šlakar, v Kamniški zbornik (1969), letnik 12, 155-161.

Natisni

Janez Nepomuk Šlakar (Šlaker, Schlaker)

duhovnik, ekonomist, mecen, učitelj.

* 18. 4. 1791, Kamnik
3. 3. 1863, Ljubljana


Območje delovanja: Celovec, Ljubljana.


Rodil se je v družini kamniškega usnjarskega mojstra Jožefa Šlakarja, potomca ene najstarejših kamniških rodbin in njegove žene Jere, roj. Šporn. Osnovno šolo je v letih 1800-1803 obiskoval pri kamniških frančiškanih, gimnazijo pa v Ljubljani v letih 1803-1809. Leta 1809  se je, da bi se izognil služenju v francoski zasedbeni vojski, umaknil v Celovec, kjer je pri bogatem industrialcu opravljal službo vzgojitelja otrok in vodil njegove pisarniške posle. V Celovcu je leta 1812 končal gimnazijo in se sprva vpisal na študij filozofije, a se je nato kmalu, na prigovarjanje rojaka Franca Pirca, odločil za študij teologije in postal bogoslovec v Celovcu. Leta 1814 je zapustil Celovec in študij nadaljeval v ljubljanskem bogoslovju. V duhovnika je bil posvečen 22. 9. 1816. Kot kaplan je eno leto služil na Brdu pri Lukovici in bil nato prestavljen v Mokronog, kjer je ostal samo dva meseca. Leta 1817 je postal katehet na Glavni šoli Uršulinskega samostana v Ljubljani, kjer je kasneje postal tudi ravnatelj.  Na tem mestu je ostal 21 let, do aprila 1839. Leta 1825 je postal ravnatelj ljubljanske Cesarsko kraljeve normalne glavne šole v Ljubljani, ki je pod njegovim vodstvom postala t.i. vzgledna šola (Muster-Hauptschule). Bil je tudi predavatelj pedagogike v bogoslovju.  Leta 1836 mu je bila zaupana še služba oskrbnika ekonomata ljubljanskega liceja. Da bi se lahko bolj posvetil šolstvu, se je leta 1839 izselil iz samostana. Vlada ga je decembra leta 1850 imenovala za šolskega nadzornika, kar je ostal 8 let. 

Šlakar ni bil nikoli pisatelj, vendar je leta 1834 založil in izdal Mali besednjak slovenskega in nemškega jezika, ki ga je sestavil učitelj verouka na uršulinski šoli v Ljubljani Jožef Kek, ob pomoči jezikoslovca Franca Metelka in Šlakarja. Slovarček je doživel še dve izdaji v letih 1843 in 1854. Revnim učencem ga je Šlakar razdelil brezplačno. Janez Nepomuk Šlakar se je ukvarjal tudi s financami. Leta 1821 je bil med ustanovitelji Ljubljanske (kasneje Ilirske in nazadnje Kranjske) hranilnice. Leta 1837 je bil izvoljen v odbor hranilnice, leta 1849 je postal njen skrbnik, leta 1853 namestnik vodje in leta 1854 ravnatelj tega denarnega zavoda, kar je ostal do leta 1862. V času njegovega vodenja se je denarni fond hranilnice dvignil s 145.827 goldinarjev na 372.039 goldinarjev. Hranilnica je podpirala tudi kulturne in socialne ustanove. Leta 1858 je mesto Ljubljana Janeza Nepomuka Šlakarja razglasilo za častnega meščana. Leta 1861 je resno zbolel in do leta 1862 odložil večino obveznosti. Umrl je v Ljubljani marca 1863. Pokopali so ga na pokopališču pri sv. Krištofu za današnjim Gospodarskim razstaviščem v Ljubljani. Dobrih 17 let kasneje so v isti grob položili še njegovega kamniškega rojaka, sadjarja in misijonarja Franca Pirca. Šlakar je vseskozi pomagal revnim učencem in dijakom. V oporoki je vse svoje veliko premoženje naklonil siromakom, šolskim ustanovam in mestu Kamniku. Mesto Kamnik je v oporoki dobilo 3000 goldinarjev za ureditev poti na Žale, ki je bila nato zgrajena šele leta 1882, v času župana dr. Maksimiljana Samca. Za študij svojih sorodnikov in kamniških meščanskih sinov je ustanovil poseben sklad s kapitalom 2000 goldinarjev, ki je letno izplačeval 90 goldinarjev štipendije. Sklad je deloval do konca 1. svetovne vojne. Večino zapuščine pa je namenil za ureditev siromašnice v Šmartnem v Tuhinjski dolini. Iz njegovega volila naj bi pred 1. svetovno vojno v Šmartnem dvakrat tedensko dajali miloščino ali "almožno" (iz nemškega Almosen) revnim.

V Kamniku so po njem poimenovali ulico.

Vnos: AK


Nazaj Naprej