A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Tone Žnidaršič (vir: Tone Žnidaršič kamniški likovnik)

Viri in literatura

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, M-Ž, Ljubljana, 2008.

Savenc, Barbara: S črto skozi življenje - Tone Žnidaršič, v Kamniški zbornik (2008), letnik 19, 347-350.

Šuštar, Milan: Tone Žnidaršič (1923-2007), Kamniški občan, 2007, 14.

Natisni

Tone Žnidaršič

ilustrator, kipar, rezbar, slikar.

* 5. 11. 1923, Podgorica, Dobrepolje
9. 4. 2007, Topolšica


Območje delovanja: Beograd, Kamnik, Ljubljana.


Rodil se je leta 1923 v Podgorici v Dobrepolju. Pri sedmih letih mu je umrla mati. Oče se je ponovno poročil in si ustvaril veliko družino. V osnovni šoli je njegov učitelj Tone Ljubič, ki je bil dober risar, zgodaj odkril njegov talent za risanje. Z župnikom Antonom Mrkunom sta ga poslala v Ribnico, da bi si pridobil boljšo osnovo za srednjo šolo. V Ribnici je živel pri notarju Lavriču, ki je postal njegov mecen. Po končani ribniški osnovni šoli se je vpisal na Tehniško srednjo šolo v Ljubljani oziroma v slikarsko-kiparsko šolo, ki jo je vodil slikar in kipar France Kralj, doma iz Dobrepolja. Študij slikarstva je hotel nadaljevati, zato se je napotil v Zagreb na likovno akademijo. Toda prišla je vojna in vrnil se je v Ljubljano. Stanoval je v Delavskem domu in se preživljal s priložnostnimi deli. Veliko je rezbaril in izdeloval bogato rezane šatulje za trgovca, ki ga je slabo plačeval. Pomanjkanje ga je pestilo na vsakem koraku. Začele pa so se tudi težave z zdravjem. Zaradi zastrupitve so mu pri 18-ih letih morali odstraniti palec na nogi, nastopila je gangrena in amputirali so mu nogo pod kolenom. V hudih duševnih stiskah je dočakal konec druge svetovne vojne in uresničitev sanj, saj je bila leta 1945 ustanovljena Akademija likovnih umetnosti v Ljubljani. Žnidaršič se je na akademiji uveljavil kot izjemen risar. V tem navdušenju nad Akademijo in lastnimi dosežki se je podal tudi v politične vode k čemur je sodilo tudi navdušenje do Sovjetske zveze. Po letu 1948, v času informbiroja, se je za las izognil taborišču na Golem otoku. Leta 1949 je diplomiral iz slikarstva, leta 1952 pa na specialki prav tako iz slikarstva. V tem času je bilo razpisano na Akademiji mesto profesorja risanja. Prijavil se je, vendar je bil zavrnjen, ker naj bi bil 'moralno-politično neustrezen'. Zaposlil se je na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Kot likovni pedagog je vzgojil več generacij učencev. Tedaj se je začel uveljavljati tudi kot ilustrator strokovnih priročnikov in učbenikov. Najbolj znan je priročnik Osnove prve pomoči za vsakogar prof. dr. Mirka Derganca, ki je izšel leta 1963 in pozneje dočakal še tri dopolnjene ponatise v visokih nakladah. Leta 1964 je izšel Nauk o človeku Vere Pirc. Za te ilustracije je Žnidaršič prejel Levstikovo nagrado. Leta 1966 je opremil učbenik Ivana Krečiča Somatologija. Risba v teh knjigah je premišljeno poenostavljena, jasna in brez vsega odvečnega. Takoj po študiju leta 1952 so ga poklicali v Beograd na Vojnomedicinsko akademijo, ker so pripravljali priročnik Ratna kirurgija. Za to so angažirali skupino risarjev, a večino dela je opravil Žnidaršič. Po vojni sta s Slavkom Pengovom slikala freske v Vili Bled. V Ljubljani je še z nekaterimi delal z grafitom na fasadi Glasbene matice. V grafitni tehniki je okrasil tudi nekatera pročelja stanovanjskih hiš v Ljubljani in v elektrarni Fala. Žnidaršič je ilustriral tudi literarna besedila. Ilustracije in vinjete v njegovem razpoznavnem stilu v tehniki risbe, lesoreza in jedkanice je objavljal v Cicibanu, Čebelici, Pionirskem listu in Pionirju. Za svoje prijatelje in znance je izdelal nekaj subtilnih, drobnih, a mojstrsko dovršenih ekslibrisov. Manj znani so Žnidaršičevi prostorski, geometrijski eksperimenti; geometrijska telesa kot eksaktne plastike iz papirja s katerimi se je ukvarjal zadnjih deset let. Najpomembnejša Žnidaršičeva predstavitev v Kamniku je bila retrospektiva leta 1994. Predstavil je originale knjižnih ilustracij, ekslibrise, nekatere zgodnje risbe in še enkrat poudaril svojo natančno in trdno risbo, ki jo je kultiviral do virtuoznosti. Žnidaršič je večino let po drugi svetovni vojni ustvarjal in živel v Kamniku. Leta 2007 je prejel zlato priznanje občine Kamnik za »samosvoje in kakovostno likovno ustvarjanje ter izjemen pedagoški prispevek k sodobni likovni slovenski umetnosti«. Umrl je leta 2007 v Topolšici in bil pokopan na pokopališču na kamniških Žalah.

Vnos: PP


Nazaj Naprej