A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Fran Albreht (vir: Osnovna šola Frana Albrehta)

Galerija slik
Viri in literatura

Albreht, Fran: Iz neobjavljene poezije, v Kamniški zbornik (1963), letnik 9, 710.

Albreht, Fran: Ob jubileju, v Kamniški zbornik (1959), letnik 5, 1585.

Enciklopedija Jugoslavije, zv. 1, Zagreb, 1983.

Enciklopedija Slovenije, zv.1, Ljubljana, 1987.

Jerin, Anja: Kamnik in Kamničani: življenje in delo pomembnih Kamničanov in njihov vpliv na razvoj mesta od 19. stoletja naprej (diplomska naloga), Kamnik, 2007, 4145.

OsebnostiVeliki slovenski biografski leksikon , A-L, Ljubljana, 2008.

Ravbar, Miroslav; Janež, Stanko:Pregled jugoslovanskih književnosti, Maribor, 1960.

Slovenski biografski leksikon 19251991, elektronska izdaja, SAZU, 2009.

Slovenski veliki biografski leksikon, AG, Ljubljana, 2003.

Verstovšek, Zvone: Fran Albreht (ob sedemdesetletnici), v Kamniški zbornik (1959), letnik 5, 714.

Verstovšek, Zvone: Fran Albreht in Ljubljanski zvonv Kamniški zbornik (1958), letnik 4, 201222.

Verstovšek, Zvone: Manom Frana AlbrehtaKamniški zbornik (1963), letnik 9, 37.

Natisni

Fran Albreht (Albrecht)

kritik, pesnik, pisatelj, prejemnik Prešernove nagrade, prevajalec, sodelavec OF, urednik, župan.

* 17. 11. 1889, Kamnik
11. 2. 1963, Ljubljana


Območje delovanja: Ljubljana.


Študij je zaključil v Ljubljani in bil zaposlen v upravnih službah. Med drugo svetovno vojno je bil kot udeleženec narodnoosvobodilnega boja (NOB) zaprt v italijanskem zaporu in nemškem taborišču Dachau. Po osvoboditvi je bil prvi ljubljanski župan vse do upokojitve leta 1948. Od leta 1908 dalje je objavljal pesmi, črtice in recenzije v Ljubljanskem zvonu, najprej pod psevdonimom "Rusmir". Leta 1919 se je poročil z znano slovensko pesnico in pisateljico Vero Albreht.

Kot pesnik je sledil predvsem novoromatičnim vzorom, zlasti Otonu Župančiču, obenem pa je bil predhodnik ekspresionističnega pesništva dvajsetih let. Od tujih pesnikov najdemo v njegovi liriki spodbude tako socialnoaktivističnega Petra Bezruča (en) (njegove Šlezke pesmi je prevedel 1919) kot spiritualističnega simbolista Otokarja Brezine (en). Izdal je zbirki Mysteria dolorosa (1917) in Pesmi življenja (1920); izbor Pesmi je izšel 1966. Na motive iz Levstikovega življenja je napisal povest Zadnja pravda (1934). Veliko je prevajal iz raznih jezikov, zlasti iz nemščine (Johann W. Goetheja, Friedricha Schillerja idr.). Knjižno sta izšla izbora njegovih kritik in esejev (Odsevi časa, 1961; Gledališke kritike, 1973). Bil je med vidnejšimi gledališkimi kritiki svojega časa. Urejal je Ljubljanski zvon 1922-32, ob krizi revije 1932 se je umaknil in z drugimi ustanovil revijo Sodobnost. Bil je tudi urednik založbe Hram. Leta 1960 je dobil Prešernovo nagrado.

V Kamniku so po njem poimenovali ulico in osnovno šolo.

Vnos: BP


Nazaj Naprej