A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Vilko Ukmar (Vir: Veronika Perko Ukmar, zasebni arhiv)

Galerija slik
Viri in literatura

Enciklopedija Slovenije, knj. 14, Ljubljana, 2000.

Osebnosti: Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon, M-Ž, Ljubljana, 2008.

Rijavec, Andrej: Slovenska glasbena dela, Ljubljana, 1979.

Slovenski veliki leksikon, Ljubljana, 2003-2005.

Škulj, Edo: Leksikon cerkvenih glasbenikov, Ljubljana, 2005.

Poglejte še
Natisni

Vilko Ukmar

glasbenik, muzikolog, pravnik, prejemnik Prešernove nagrade, publicist, univerzitetni profesor.

* 10. 2. 1905, Postojna
24. 10. 1991, Kamnik


Območje delovanja: Ljubljana.


Leta 1930 je zaključil študij na ljubljanskem konservatoriju, kjer je bil med njegovimi učitelji tudi Lucijan Marija Škerjanc. Leto kasneje je diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. V letih 1931-1932 se je izpopolnjeval na Novem dunajskem konservatoriju (en), na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost (en) na Dunaju in na Glasbeni akademiji v Zagrebu (hr). V letih 1934–1943 je predaval glasbeno zgodovino na konservatoriju v Ljubljani, hkrati je bil direktor ljubljanske opere. V letih 1947–1975 je na akademiji za glasbo predaval glasbeno kompozicijo in zgodovino, od leta 1961 kot redni profesor. Od leta 1962 je honorarno predaval tudi glasbeno zgodovino na Oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poročen je bil dvakrat: prva žena je bila dramska igralka Mileva Boltar Ukmar (1906–1971), leta 1981 se je poročil z Veroniko Perko, hčerjo slikarja Lojzeta Perka in z njo do smrti živel v Kamniku.

Ukmar je kot skladatelj izšel iz pozne romantike, vendar se je kmalu usmeril v ekspresionizem (Simfonične meditacije, 1932). Pozneje je ta izrazni način razširil z dodekafonijo in prvinami neoekspresionizma. Ukmarjevo ustvarjalno delo je obsežno in zajema vsa področja komponiranja. Med deli izstopajo na dodekafonijo naslonjena 2. simfonija (1962), doživljajsko značilne  Transformacije za godala, harfo in tolkala (1973), Koncert za violončelo (1976) z učinkovitim solističnim partom, močno ekspresivni ciklus samospevov Astralna erotika (1968), Parteniji, cikel skladb za klavir (1965) in širok, v človeški svet zazrti balet Godec (1963). Napisal je tudi scensko glasbo za 11 gledaliških del.

V muzikoloških delih se je posebej posvečal stilnoestetskim vprašanjem. Kot avtor prve svetovne zgodovine glasbe v slovenskem jeziku je izhajal iz stilne periodizacije po Guidu Adlerju,  ki jo je prilagodil lastnim pogledom in načelom umetnostnozgodovinske šole Maxa Dvořaka (1874–1921) (en) in Izidorja Cankarja (1886–1958). Bil je zelo ustvarjalen publicist in glasbeni kritik. Napisal je monografiji Zgodovina glasbe (soavtor, 1948) in Glasba v preteklih dobah (1955), ki je leta 1972 izšla pod naslovom Glasba v preteklosti. Leta 1985 je prejel Prešernovo nagrado.

 

Vnos: AK


Nazaj Naprej