A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Oglejski patriarh Bertold V. Andeško-Meranski (Vir: Zika, Ivan: 750 let mesta Kamnika, Kamnik, 2011.)

Galerija slik
Viri in literatura
Arneth, Gerhard: Die Andesch-Meranier (na mgl-obermaingeschichte.de)

Kos, Franc: 
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 5. knj., Ljubljana, 1928.

Okoliš, Pavel: Patriarh Bertold v politiki družine Andechs,Grofje Andeško-Meranski: prispevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku, Kamnik,  2001, 165184.

Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon, AL,  Ljubljana, 2008.

Zika, Ivan: 750 let mesta Kamnika: iz kamniške zgodovine, Kamnik, 2011.
Natisni

Bertold V. Andeško-Meranski

duhovnik, patriarh, plemič, škof.

* ok. 1180
25. 5. 1251, Čedad





Bil je četrti in najmlajši sin andeškega grofa Bertolda IV. (11521204). Že pred njim se je za cerkveno službo odločil njegov starejši brat Ekbert (1173–1237), ki je leta 1203 postal bamberški škof, kar je verjetno ugodno vplivalo na Bertoldovo cerkveno kariero, saj je kmalu po nastopu bratove škofovske službe postal bamberški stolni prošt, čeprav pred tem ni bil deležen primerne duhovne izobrazbe. Še bolj so se Bertoldu možnosti odprle leta 1205, ko je njegova sestra Gertruda (1185–1213) (en) po poroki z ogrskim kraljem Andrejem II. (ok. 1177–1235) (en) postala ogrska kraljica. Leta 1205 je postal nadškof v Kalocsi (Kaloča). Ker ob imenovanju za nadškofa še ni izpolnjeval s cerkvenim pravom predpisane minimalne starosti za zasedbo škofovskega mesta (30 let), ga je papež Inocenc III. (vl. 11981216) za nadškofa v Kalocsi potrdil šele leta 1212. Pred tem je Bertold opravil tudi teološke študije v Vicenzi. Ob cerkvenih službah je opravljal tudi pomembne državne, med drugim je bil letih 1209–1212 hrvaški ban, leta 1212 je sprejel naslov erdeljskega vojvode, v letu 1213 se omenja kot bačko-bodroški župan, istega leta je bil med kraljevo odsotnostjo, skupaj s kraljico Gertrudo, imenovan za državnega upravitelja. Imenovanje Bertolda v vplivne cerkvene in državne službe je verjetno pripomoglo k zaroti ogrskih velikašev, v kateri je bila leta 1213 kraljica Gertruda umorjena. Po njeni smrti na državne zadeve ni imel več tolikšnega vpliva in se je več ukvarjal s cerkvenimi zadevami.

Marca 1218 ga je papež Honorij III. (vl. 12161227) imenoval za oglejskega patriarha in ga hkrati odvezal dolžnosti kaloškega nadškofa. Bil je prvi oglejski patriarh, ki ga je postavil papež, saj so njegove predhodnike volili oglejska duhovščina in ljudstvo. 

Z imenovanjem Bertolda V. so se združili do tedaj nasprotujoči svetni interesi Andeških in oglejskih patriarhov na Kranjskem in v Istri. Mejnogrofovsko oblast na Kranjskem, ki je bila v rokah oglejskih patriarhov, je Bertold prepustil svojemu bratu Henriku IV., pridržujoč si samo naslov kranjskega mejnega grofa, hkrati pa je skušal okrepiti svoj vpliv v Istri, kjer je bil njegov brat mejni grof. Patriarh Bertold se je moral že na začetku svoje vladavine, leta 1219, spopasti z uporom visokega plemstva v Furlaniji, ki se je povezalo s starimi nasprotniki oglejskih patriarhov, mestom Treviso in mogočnimi sosedi. Upor plemstva je bil pomirjen po pogajanjih proti koncu leta 1220, tudi zaradi podpore, ki jo je imel patriarh s strani cesarja in papeža. Kasneje je Bertold deloval tudi kot posrednik v sporih med cesarjem in papežem, s čimer si je pridobil naklonjenost obeh strani.

Za kranjski, koroški in štajerski del oglejskega patriarhata je bil ta čas pomemben tudi zaradi pogostih obiskov patriarha Bertolda v naših krajih. Ti sicer niso izpričani pred smrtjo Henrika IV. leta 1228, vendar lahko sklepamo, da je Bertold gotovo potoval skozi Kranjsko in Kamnik, ki je bil središče andeških posesti na Kranjskem, ko je obiskoval svoje posesti na Koroškem, npr. Slovenj Gradec. Patriarh je pomembno sooblikoval mejo med Hrvaško in Kranjsko in s tem današnjo državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ko je ok. 1228 oglejski cerkvi priključil območje Bele krajine, ki je dotlej pripadala hrvaškemu kraljestvu in jo na ta način trajno ločil od Hrvaške. Po smrti Henrika IV. se je patriarh večkrat mudil v Kamniku, kjer je najverjetneje prebival na Malem gradu. O njegovem bivanju v Kamniku pričajo listine, ki jih je tu izstavil. Po smrti brata Henrika IV. sta patriarh Bertold in njegov brat Oton VII. v listini iz leta 1232 potrdila ustanovitev kamniškega špitala, ustanove, ki je delovala vse do 19. stoletja. V njej so našli pomoč in postrežbo obnemogli in revni kamniški meščani.

Leta 1237 je Bertold V. papežu Gregorju IX. (vl. 1227–1241) predlagal ustanovitev škofije v samostanu v Gornjem Gradu ali pa prestavitev sedeža revne pićanske škofije iz istrskega Pićana v Gornji Grad, s čimer bi nastalo prvo škofijsko središče na ozemlju današnje Slovenije. 

Vnos: AK

 


Nazaj Naprej