A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Galerija slik
Viri in literatura
Enciklopedija Slovenije, knj. 10, Ljubljana, 1996.

Kaštrun, Danijel: Sela pri KamnikuSela pri Kamniku, 2000.

Kaštrun, Danijel:
Kronika župnije Sela pri Kamniku : 1903 - 2016, Sela pri Kamniku, 2017.

Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon, M-Ž, Ljubljana, 2008.

Stanonik, Marija: Folkloristični portreti iz treh stoletij : od baroka do moderne, Ljubljana, 2012.

Poglejte še
Natisni

Matevž Ravnikar - Poženčan

duhovnik, pesnik, zbiralec ljudske kulturne dediščine.

* 1. 8. 1802, Poženik
14. 2. 1864, Predoslje


Območje delovanja: Breznica pri Žirovnici, Gora pri Sodražici, Predoslje, Sela pri Kamniku, Semič, Stara Loka, Trnje pri Pivki, Železniki.


Rodil se je revnemu kajžarju Valentinu Ravnikarju in njegovi ženi Heleni. Njegova rojstna hiša še stoji, po domače se ji reče pri Hvačarju. Ljudsko šolo je začel obiskovati v Ljubljani. Po končanem filozofskem in teološkem študiju je bil 1825 posvečen v duhovnika. Kot prizadeven preroditelj in učenec Valentina Vodnika (1758-1819) je zbiral ljudske pesmi in pripovedke v vseh krajih svojega službovanja (Železniki, Breznica pri Žirovnici, Stara Loka, Trnje pri Pivki, Gora pri Sodražici, Semič, Sela pri Kamniku in Predoslje). Najtesneje je sodeloval z Emilom Korytkom (1813-1839), zato je v njegovi zbirki Slovenske  pesmi krajnskiga naroda (1839-1844) več kot polovica Ravnikarjevih zapisov. Med njimi je največ pripovednih in legendarnih zapisov ter precej zdravic. Nekaj Ravnikarjevih zapisov so v svojih zbirkah objavili še Stanko Vraz (Narodne pesni ilirske, Zagreb 1839), Anton Alexander von Auersperg (Volkslieder aus Krain, Leipzig 1850) in Karel Štrekelj (Slovenske narodne pesmi, 1895-1923). Po razsvetljenskem vzoru je Ravnikar ljudske pesmi jezikovno popravljal. Prvi je začel zapisovati ljudske pravljice in pripovedke, vendar jih je le manjši del objavil v Novicah in v Danici ilirski. Ljudskega slovstva še ni zapisoval v narečju, kot kasneje Matija Valjavec in Gašper Križnik. Njegov jezik je praviloma knjižni jezik tedanjega časa.
Ukvarjal se je tudi s slovensko mitologijo, s starejšo zgodovino in jezikoslovjem. Bil je privrženec metelčice in ilirske ideje, kljub temu je zagovarjal samostojnost vseh slovanskih jezikov.  Zavzemal se je za nekakšno jezikovno razsodišče (O slovniškej sodniji, Novice, 1855). Svojo literarno ustvarjalnost je pogosto podrejal  vzgojnim in rodoljubnim ciljem. Napisal je več domoljubnih pesmi in prigodnic. V prozi mu je bil zgled škof Anton Martin Slomšek. Upošteval je jezikovni nazor Jerneja Kopitarja, zato je jezik naslonil na živo ljudsko govorico in jo usmerjal h knjižni slovenščini. S svojim vsestranskim delom je uresničeval Kopitarjev program.

Matevž Ravnikar - Poženčan je služboval kot duhovnik na Selih pri Kamniku od sredine avgusta 1842 do septembra 1855, ko se je preselil v Predoslje. Pisal naj bi prvo župnijsko kroniko.

Vnos: AK


Nazaj Naprej