A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Lojze Ilija  (Vir: Ilija, Lojze: Zadnja velesovska nuna. Z dov. Mohorjeve družbe Celje.)

Viri in literatura
Močnik, Janez: Spremna beseda, v Ilija, Lojze: Zadnja velesovska nuna, Celje, 2006, str. 205212.

Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon, A–L, Ljubljana, 2008.

Poglejte še
Lojze Ilija (na Občina Cerklje)

Lojze Ilija (na gorenjci.si)

Lojze Ilija (sl)

Natisni

Lojze Ilija

domobranec, pisatelj, pravnik, urednik.

* 19. 6. 1905, Spodnji Brnik
4. 11. 1982, Los Taques, Venezuela


Območje delovanja: Ljubljana, Los Taques (Venezuela), Radovljica.


Lojze Ilija se je rodil leta 1905 na Spodnjem Brniku kmetu in čevljarju Andreju in mami Ivani, rojeni Gašperlin iz Zgornjega Brnika, kot drugi izmed osmih otrok. Že zgodaj je pokazal veliko nadarjenost, zato so ga starši po treh razredih ljudske šole v Cerkljah poslali na šolanje v Kamnik. V Kamniku je stanoval na Grabnu pri dijaški gospodinji Manci, kjer je imel zagotovljeno posteljo in zajtrk, kosilo in večerjo pa mu je mati izprosila pri frančiškanih. V zameno je moral pometati hodnike in pomagati v samostanu. Med njegove naloge je sodilo tudi ministriranje pri jutranjih mašah.

Tudi na kamniški ljudski šoli se je izkazal kot dober učenec. Zato se je vpisal na škofijsko gimnazijo v Šentvid, kjer se je posvetil učenju jezikov: latinščine, grščine, nemščine, francoščine in češčine. Sploh se je izkazal pri učenju obeh klasičnih jezikov, od katerih si je grščino izbral za glavni maturitetni predmet. Po maturi leta 1925 je odšel v bogoslovje in dokončal sedem semestrov. Poleg rednih obveznosti se je še vedno posvečal študiju jezikov, med njimi češčini, poljščini, bolgarščini in francoščini. Po štirih letih bogoslovja se je prepisal na študij prava, denar za preživetje pa je služil s honorarnim delom pri časniku Slovenec. V tem času so se zgodili t. i. šenčurski dogodki (en), ko so nasprotniki unitarističnega režima onemogočili predvolilno zborovanje v Šenčurju. V teh dogodkih je bil udeležen tudi Ilja. Z očitkom verbalnega delikta (vzklikal naj bi "Živela samostojna Slovenija") je bil pred sodiščem za zaščito države v Beogradu obsojen na eno leto strogega zapora. Zaporniško leto je odslužil najprej v beograjski Glavnjači (hr), nato pa v zaporu v Sremski Mitrovici. Po prestanem zaporu se je zaposlil kot časnikar pri Straži v viharju, študij pa se mu je zaradi procesa in aresta zavlekel do leta 1935.

Po diplomi je postal urednik za notranjo politiko pri Slovencu. V tem obdobju je spisal vrsto uvodnikov, polemičnih člankov in drugih prispevkov. Začel je pisati tudi narodopisne črtice. Še vedno se je ukvarjal s francoščino in leta 1937 iz nje opravil izpit v Parizu. Leta 1938 se je poročil z Vido Logar iz trgovske družine iz Kranja, ki pa je že naslednje leto ob rojstvu hčerke umrla. Zapustil je poklicno novinarstvo in se kot odvetniški pripravnik zaposlil pri Albinu Šmajdu v Radovljici in tik pred pričetkom vojne opravil odvetniški izpit pri apelacijskem sodišču v Ljubljani. Leta 1940 se je vnovič poročil z Nušo Fistar iz Ovsiš.

Ob začetku druge svetovne vojne se je umaknil v Ljubljano in nadalje na Notranjsko ter nadaljeval z odvetniško prakso. Kasneje se je pridružil domobrancem, vendar ne kot vojak, ampak kot vodja propagandnega oddelka. Po koncu vojne se je umaknil na Koroško, leta 1947 pa je odšel v Venezuelo. Med potovanjem se je naučil španščine, kar mu je omogočilo zaposlitev pri venezuelskem notranjem ministrstvu, kjer je urejal in prevajal dokumentacijo priseljencev iz Evrope. Ko je število priseljencev upadlo, je izgubil delo in se z družino (imel je štiri otroke) preselil v Caracas v enosobno stanovanje. Nekaj časa so se preživljali tudi s prodajo slovenskih krofov na tržnici. Kasneje se je družina preselila v Los Teques (en), kjer je Ilija dobil dobro plačano službo upravitelja velikega posestva (en). Kasneje je lastnik posest prodal, Ilija pa je ostal brez dela. Zaposlil se je v knjigovodstvu tovarne perila in to delo opravljal do upokojitve. Pokoj je preživljal v Los Tequesu, kjer je leta 1982 umrl.

Literarno ustvarjanje ga je zamikalo že v času šolanja. Kot dijak je sodeloval pri Domačih vajah, kot študent pa je objavljal v Straži v viharju in honorarno v Slovencu. V času, ko je bil pri Slovencu zaposlen kot urednik, je poleg člankov pisal tudi kratke, narodno obarvane črtice. Ker je črtice objavljal brez podpisa, njegovo predvojno literarno ustvarjanje ni dobro raziskano. Večina objavljenih del sodi v čas po emigraciji v Venezuelo. Leta 1958 so izšle Domače zgodbe, zbirka 20 črtic. K daljši prozi sodi povest Gospod Šimen (izšla v dveh delih v letih 1961 in 1962), v kateri je predstavil življenjsko zgodbo Simona Robiča, župnika na Šenturški gori, priznanega biologa in speleologa. O domobranskem življenju je napisal povest Huda pravda (1971), v kateri je želel osvetliti nastanek slovenskega domobranstva, njegovo upravičenost in njegovo usodo. Napisal je tudi zgodovinski roman Zadnji rabin v Ljubljani (1975), zaradi katerega ga je Slovenska kulturna akcija (osrednja kulturna organizacija Slovencev v Južni Ameriki) sprejela za rednega člana. Zadnje delo, povest Zadnja velesovska nuna, je izšlo posthumno leta 2006.

Vnos: MS


Nazaj Naprej