Rojena je bila v plemiški družini. Oče je bil neznani pripadnik rodbine Oberburgerjev, ki je imela posesti na Notranjskem. Po materi je bila v sorodu z Gallenbergi, ki so bili dedni odvetniki samostana klaris v Mekinjah in hkrati v 16.  stoletju med vodilnimi protestantskimi plemiči na Kranjskem. Verjetno je bila v samostanu že dlje časa preden so jo redovnice, po smrti opatinje Katarine,  27. 12. 1583 izvolile za opatinjo mekinjskega samostana.

Protestantski vplivi na njeno miselnost so postali opazni pred 1590 in sicer so se kazali v dveh smereh: zbirala, brala in prepisovala je luteranske knjige, poleg tega je sorodniku Joštu Jakobu Gallenbergu namenila iz samostanske blagajne "v korist božjo in samostansko" 3000 goldinarjev, katere je slednji posredoval kranjskim deželnim stanovom za vzdrževanje protestantskih predikantov in protestantskega šolstva. Njena miselnost je bila še precej oddaljena od načelnega luteranstva, saj je opatinja  poleg protestantskih tekstov prepisovala tudi Marijine pesmi, praznoverne reke in zagovore ter se opremljala s kabalističnimi in čarovniškimi znamenji; opravljala je razne posebne katoliške pobožnosti in verske dolžnosti. Zdi se, da je mekinjsko opatinjo okoli 1590 prvi ovadil pri oglejski cerkveni oblasti arhidiakon Polidor de Montagnana (+1604), ki je avgusta 1592 po patriarhovem nalogu vodil proti njej pripravljalno preiskavo. Ko si je Suzana, ki je prvotno sprejela Montagnanov nasvet za prostovoljni odstop, pod vplivom sorodnikov kmalu premislila, se je vršila novembra 1592 pod vodstvom stiškega opata Lovrenca Rainerja proti njej druga preiskava, ki jo je patriarh Giovanni Grimmani (+1593) decembra 1592 zaključil z razsodbo, da se opatinja Suzana odstavi in izvoli nova. Razsodbo je razglasil Montagnana v Mekinjah 22. aprila 1593. Ker se ni mogla sprijazniti s položajem navadne mekinjske redovnice ter je ščuvala mlajše nune proti novi opatinji, je novi oglejski patriarh Francesco Barbaro (1546-1616) (en), ki je ob vizitaciji 1593 prišel 15. oktobra, v spremstvu arhidiakona Montagnana in ljubljanskega prošta Freudenschußa v Mekinje, po kratki preiskavi določil, da so Suzano 18. oktobra v zaprtem vozu odpeljali v velesovski samostan, njeno imetje v Mekinjah, s knjigami in rokopisi vred, pa zaplenili. Ker mekinjski samostan za nekdanjo opatinjo, ki je še iz Velesovega ščuvala mlajše redovnice in imela oporo v Freudenschußu, arhidiakonu za gorenjske župnije ljubljanske škofije, ni skrbel, jo je prednica 1. septembra 1594 odpustila iz velesovskega samostana. Od 1. septembra 1594 pa vsaj do pozne jeseni 1595 je živela v Kamniku od podpore sorodnikov in drugih ljudi, izterjavala dolgove mekinjskega samostana ter iskala priložnosti, da si pribori vrnitev v samostan. Po posredovanju nadvojvode Ferdinanda II.  pri oglejskemu patriarhu leta 1595, se je Suzana Oberburger vrnila v mekinjski samostan. Tam je zopet napeljevala druge redovnice k nepokorščini ter bila 1600, ko je njeno ime zadnjič izpričano, zaprta v celici, kjer je »kakor Magdalena objokovala svoje grehe«.

Vnos: AK