A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Antona Knaflič (Vir: Medobčinski muzej Kamnik)

Galerija slik
Viri in literatura

Kumer, Marko: Ukradena tovarna očeta Knafliča: zgodba rdečega kapitalistaSLO : časi, kraji, ljudje : slovenski zgodovinski magazin, št. 13 (februar 2017), str. 58-65.

Šifrer, Mojca; Torkar, Zora: Iz življenja nekdanjih kamniških usnjarjev in čevljarjevKronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 2-3 (1985), 148-161.

Zika, Ivan: Bili so zaslužni, v Kamniški zbornik (1959), letnik 5, 270.

Natisni

Anton Knaflič

mecen, tovarnar, usnjar.

* 21. 4. 1893, Litija
25. 4. 1957, Kamnik


Območje delovanja: Kamnik.


Rodil se je v Litiji v stari usnjarski družini. Kot mlad usnjarski tehnik je leta 1924 prišel v Kamnik, kjer je iz stare Terpinčeve usnjarne sčasoma ustvaril velik industrijski obrat. Sprva tovarna ni imela vseh delovnih obratov na enem mestu: lužilnica in strojilnica sta bili v tovarni na lokaciji med Malim gradom in Kamniško Bistrico, izdelovalnica usnja pa v obratu na Šutni št. 31, kjer je bilo tudi stanovanje lastnikov. Celotni pogon tovarne je bil na vodno kolo na Mlinščici, kjer je na desnem bregu, poleg usnjarne, stal mlin.  V letih 1929-1939 je Knaflič usnjarski obrat močno povečal in posodobil: leta 1930 je odkupil vrt v soseščini tovarne, da bi se tovarna imela kam širiti,  leta 1931 so zgradbe povečali, kupili nove usnjarske stroje in za pogon lokomobilo (en); leta 1936 je od občine kupil klavnico in leta 1937 dogradil novo tovarniško krilo. Leta 1939 je s ponovnim nakupom zemljišča znova razširil tovarniško območje. V prvih letih Knafličeva tovarna ni izdelovala svinjskega usnja, sredi 30-tih let pa je bil to eden glavnih izdelkov. Leta 1933 so pretežni del proizvodnje izvozili v tujino, v Ameriko, Francijo, Švico, Nemčijo, Švedsko, Belgijo, Avstrijo in Italijo. Tovarna je delovala tudi med 2. svetovno vojno. Knaflič je partizansko gibanje med vojno podpiral denarno in materialno. Januarja 1944 so ga Nemci aretirali in odpeljali v taborišče Begunje. Po štirih mesecih zasliševanj so ga obsodili na smrt, a tik pred usmrtitvijo pomilostili. Do konca vojne je bil konfiniran v Celovcu, kjer je delal v usnjarni dr. Neunerja. 

Po koncu vojne se je vrnil v Kamnik in za leto dni prevzel vodenje svoje tovarne. Maja 1946 so ga v tovarni aretirali in odpeljali v Ljubljano na sodišče pod obtožbo, da je med vojno sodeloval z okupatorjem. Maja 1946 je pod prisilo usnjarno "podaril" državi, le-ta pa se je zavezala, da mu bo plačevala mesečno rento 9.000 din. Leta 1948 je bila tovarna nacionalizirana, darilna pogodba pa razveljavljena, s čimer je Knaflič ostal brez sredstev za preživljanje. Zaprosil je za obrtno dovoljenje, a so prošnjo oblasti zavrnile. Leta 1949 se je zaposlil pri cestnem podjetju kot fizični delavec. Upokojil se je leta 1951.

Bil je podpornik mnogih društev. Kamniškemu Sokolu in Solidarnosti je poklonil zemljišče za gradnjo doma. Njegova tovarna se je po nacionalizaciji preimenovala v Utok, Kamničani pa so jo pogovorno še vedno imenovali Knafličeva tovarna.

Po njem so v Kamniku poimenovali ulico.

Vnos: AK


Nazaj Naprej