Feldmaršal Žiga Josip Novak na litografiji Josefa Kriehuberja (en) iz leta 1849. (Vir: www.de.wikipedia.org)

Galerija slik
Viri in literatura

Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche 1750 bis 1850 im Kaiserstaate und seinen Kronländern gelebt haben, knj. 20, Wien, 1869. [V digitalizirani obliki dostopno na www.literature.at ]

Colnar, Peter: Bleščeča kariera feldmaršala Žige Josipa Novaka, Gorenjski glas, 16. 3. 2018, str. 23.

Kavčič, Fridolin: Slavni vojaki slovenski, Ljubljanski zvon, let. 6., št. 12., 1886, str. 483-484.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, M-Ž, Ljubljana, 2008.

Poglejte še

Wikipedia (de)

Natisni

Žiga Josip (Sigmund Joseph) Novak

general, maršal, plemič, vojak.

* 16. 3. 1774, Komenda
12. 2. 1860, Gradec





Rodil se je leta 1774 v Komendi. Oče je bil neki J. Novak, mati pa je bila Marija Terezija Rožanec, po rodu s Spodnje ŠtarjerskeOče naj bi imel od začetka 70. let 18. stoletja dalje v zakupu komendsko graščino, zato smemo sklepati, da je bila morda prav ta rojstna hiša Žige Josipa Novaka. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. V želji po vojaški službi, je malo pred izbruhom avstrijsko-turške vojne 1788-1791 vstopil kot kadet v 26. pehotni polk avstrijske vojske. Po koncu vojne je kot pripravnik delal v civilni službi do februarja 1793, ko je ponovno vstopil v avstrijsko vojsko kot kadet in se boril v vojnah proti revolucionarni Franciji. Sodeloval je v bitkah pri Zurichu (1799) (en) in Hohenlindnu (decembra 1800) (en). Zaradi velikega poguma je bil pred bitko pri Hohenlindnu povišan v nadporočnika.

Junija leta 1805 je bil povišan v kapetana v 26. pehotnem polku avstrijske vojske, s katerim se je boril v Italiji. Med drugim je bil konec oktobra udeležen 1805 v bitki pri Caldieru, v kateri sta se spopadli avstrijska in francoska vojska. Zaradi izjemnih dosežkov v tej bitki je bil na bojnem polju povišan v majorja, aprila 1806 pa je prejel tudi Red Marije Terezije. Sledilo je obdobje miru, ki ga je Novak preživel kot major v 37. pehotnem polku (Infanterie-Regiment Nr. 37) iz katerega je bil februarja 1809 prestavljen v 7. obmejni polk v Slavonskem Brodu (Broder Grenzregiment Nr. 7). Istega leta se je v 5. armadnem korpusu avstrijske vojske boril  proti Francozom v bitkah pri Rohru in Siegburgu (dve od več prizorišč bitke pri Abensbergu) (en) na Bavarskem, 20. aprila 1809, in bil težko ranjen. Leta 1813 se je izjemno izkazal v  bitkah pri Dresdnu (26. in 27. avgusta) (en) in Kulmu (29. in 30. avgusta) (en). Istega leta je bil težko ranjen v Bitki narodov pri Leipzigu (16.-19. oktober 1813), v kateri je koalicijska vojska, ki so jo sestavljali vojske Avstrije, Prusije, Rusije in Švedske, ob britanski podpori, dosegla odločilno zmago nad Napoleonom. Za zasluge je bil 10. novembra 1813 povišan v podpolkovnika. Za izredne zasluge pri pregonu francoske vojske skozi Švico, ga je cesar Franc I. 27. februarja 1814 povišal v polkovnika in ga 16. aprila 1814 imenoval za poveljnika 1. sekeljskega obmejnega polka (Szekler Grenz-Regiments Nr. 1), s katerim se je pridružil avstrijski armadi pod poveljstvom feldmaršala grofa Antona von Hardegga na zmagovitem pohodu v Pariz. Leta 1815 je bil Novak z vojsko v severni Italiji. Dne 24. oktobra 1814 je bil povzdignjen v barona

Dne 21. marca 1827 je napredoval v generalmajorja in služil kot brigadir v Gospiču in Karlovcu. V Petrovaradinu je bil 25. junija 1833 povišan v feldmaršala. Po 45 letih vojaške službe se je upokojil 8. februarja 1836. 

Umrl je 12. februarja 1860 v Gradcu. Pokopan je v družinskem grobu na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta.

Vnos: AK


Nazaj Naprej
A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž