Od leta 1987 je bil član Alpinističnega odseka Kamnik. Leta 1990 je dosegel status alpinista, 1993 alpinističnega inštruktorja in gorskega reševalca.

Živel je v Kamniku, bil oče dveh otrok, zaposlen na Carinski upravi v Ljubljani. 

Veljal je za človeka, ki brez gora in plezanja ni znal živeti. Plezal je zato, ker je zares zadihal šele na 5000 metrih. Ni bil človek pravil, odpovedal se je klasičnim himalajskim odpravam in bil sam svoj gospodar. Najtežjo steno v svoji karieri, Daulagiri (en) leta 1999, je preplezal solo, v alpskem stilu.

Po uspešni vrnitvi iz Daulagirija je pri gradnji hiše padel vzvratno v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi. Naslednje mesece je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih ter bil nekajkrat celo na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo nikoli več hodil. Po vrsti operacij se je maja 2001 izkazalo, da bo noge kljub vsemu še lahko uporabljal, plezal pa nikoli več. A Tomaž je okreval in plezal naprej.

Kljub posledicam, ki so ostale po poškodbi, ga je poklicala Gola (ali Bela) gora, kot imenujejo Nanga Parbat (8125 m) (sl). Prvič se je poskusil povzpeti nanjo leta 2003, a ga je narava ustavila še pred začetkom: kombinacija slabega vremena in črevesne bolezni, ki je napadla celotno ekipo, mu je onemogočila vstop v steno. Ponovno je poskusil dve leti kasneje, a je zaradi plazov ostal ujet sredi stene na približno 6000 m. Po šestih dneh bivakiranja ga je rešil helikopter pakistanske vojske. Kljub pričakovanjem in dotedanjim izkušnjam se je reševalni helikopter dvignil na omenjeno višino. Reševalna akcija v avgustu 2005 je bila edinstvena, saj so Tomaža rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru.

V začetku novembra 2009 se je vrnil s solo vzponom na goro Langtang Lirung v nepalski Himalaji. Z gore se je zadnjič javil 8. novembra s sporočilom, da si je poškodoval nogo, rebra in hrbtenico ter obtičal na višini 5600 m. Po tistem se ni več odzival na klice. Reševalna odprava ga je našla mrtvega šest dni kasneje, domnevajo, da je umrl v noči na 10. november.

Opravil je več kot 1500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih doma in po svetu. Njegov verjetno največji uspeh je bil vzpon po južni steni na himalajski osemtisočak Daulagiri leta 1999, za katerega je bil nominiran za prestižno alpinistično nagrado Zlati cepin (en). Prejel jo je že tri leta prej, za vzpon na Ama Dablam, za vzpon na Aconcaguo leta 2003 pa so ga vnovič nominirali zanjo. Bil je slovenski alpinist leta 1996 (Ama Dablam), leta 2000 pa je, pri komaj dobrih tridesetih letih, v italijanskem Trentu prejel nagrado Encian za življenjsko delo – poleg legend Reinholda Messnerja in Edmonda Hillaryja. V zadnjih letih se je uveljavil kot alpinist, ki premika meje mogočega.

Odprave:

1994 - Ganeš V (vrh);
1995 - Anapurna (vrh);
1996 - Ama Dablam (vrh);
1996 - Bobaje (solo);
1997 - Lobuče (solo);
1997 - Pumori (vrh);
1997 - Nuptse (vrh);
1998 - El Capitan (solo);
1999 - Daulagiri (solo);
2002 - Šiša Pangma (vrh);
2003 - Nanga Parbat (neuspešen poskus);
2003 - Aconcagua (vrh);
2004 - Jannu (poskus, solo);
2005 - Cholatse (vrh);
2005 - Nanga Parbat (neupešen poskus, solo);
2006 - Baruntse (solo);
2007 - Anapurna (solo);
2009 - Langtang Lirung (smrtno ponesrečen ob sestopu);

Vnos: BP