A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

France Ačko (vir: Arhiv Slovenske frančiškanske province Sv. križa, osebna mapa p. F. Ačka)

Galerija slik
Viri in literatura

Ačkov zbornik, Ljubljana, 1999.

Enciklopedija Slovenije, zv. 16, Ljubljana, 2002.

Majcenovič, Janez: ustna pripoved, Kamnik-Perovo, 2013.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, A -L, Ljubljana, 2008.

Pibernik, France: Janez Tominc in njegova tragična zgodba, v Kamniški zbornik (1998), letnik 14, 133140.

Slovenski Veliki Leksikon. Ljubljana, 2003.

Natisni

p. France (Ludvig-Gvido) Ačko

doktor znanosti, duhovnik, frančiškan, glasbenik, organist, pedagog, prevajalec, redovnik, skladatelj, sodelavec OF, učitelj, zborovodja.

* 23. 7. 1904, Maribor
30. 12. 1974, Ljubljana


Območje delovanja: Kamnik, Ljubljana, Rim.


Pater (p.) dr. France Ačko (krstno ime Ludvig-Gvido) se je rodil v Mariboru kot najmlajši izmed petih otrok finančnega uradnika Alojza Ačka in njegove žene Jožefe. Še preden je dopolnil štiri leta mu je leta 1908 umrla mama. Oče se je leta 1910 ponovno poročil, mačeha Ana pa je bila mačeha v pravem pomenu besede in je z otroki ravnala slabo. Skozi otroška leta je kazal čut za glasbo. Pri desetih letih se je, na očetovo pobudo, začel učiti violino pri mariborskemu učitelju violine Johannu Grögerju, in sicer do leta 1920. Maribor v tistem času še ni imel glasbene šole.

Ljudsko šolo je končal leta 1915 v Mariboru. Šolanje je nadaljeval na mariborski gimnaziji, kjer je sodeloval v šolskem orkestru. Vojni čas je bil zanj čas velike revščine in lakote. Štirinajstleten je moral tudi na fronto, kjer je bil eden najmlajših v četi generala Rudolfa Maistra. Pomanjkanje prvega povojnega časa je Ačka prisililo celo v beračenje. Leta 1920 je v Mariboru končal nižjo gimnazijo in septembra istega leta vstopil v frančiškanski red. Noviciat je opravil v Nazarjah in se nato, po prvih redovnih zaobljubah, preselil v frančiškanski samostan v Kamniku. V Kamniku je ostal do leta 1925 in tu tudi maturiral. Njegovo prvo bivanje v Kamniku ni bilo posebej srečno: razmere v kamniškem samostanu se mu niso zdele dobre, sam Kamnik pa je videl kot "vase zaprto gnezdo, liberalno-klerikalno razbito". V tem nevzpodbudnem okolju je napisal svoje prve kompozicije, in sicer enoglasne vokalne skladbe brez spremljave, ki se zgledujejo po gregorijanskem koralu, in sicer: O Emanuel, Te Joseph, Regina Caeli in Alma Redemptoris. Od instrumentalnih skladb sta v Kamniku nastala dva violinska dueta, in sicer Dva kraljeviča in Novo zvonjenje. Oba je izdal v internem glasilu klerikov Serafinske zarje.V Kamniškem samostanu se je sam začel učiti klavir, a so mu kamniški patri to preprečili in mu nasploh onemogočili ukvarjanje z glasbo.

Po opravljeni maturi je leta 1925 odšel v Ljubljano, kjer je imel slovesne redovne zaobljube. V Ljubljani je postal njegov učitelj glasbe skladatelj in frančiškan p. Hugolin Sattner. Učil ga je harmonij (en), kontrpunkt, klavir in orgle. Leta 1928 je bil posvečen v duhovnika, novo mašo je imel v cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju. Leta 1928 se je začel udejstvovati tudi politično: bil je eden od urednikov borbenega lista Krekove mladine Ogenj, ki je ostro kritiziral razmere v tedanji Slovenski ljudski stranki, kateri so očitali, da je svoje interese uskladila z interesi beograjskega finančnega kapitala. Leta 1929 je bila pod okriljem Delavske založbe ustanovljena Krekova knjižnica. V zbirki je leta 1931 izšel Upton Sinclairov (en) roman Samuelovo iskanje, ki ga je Ačko tudi prevedel. V letih 19301937 je v frančiškanski cerkvi pri Tromostovju opravljal službe kaplana, učitelja petja gregorijanskega korala in subsidiarija. Po smrti p. Hugolina Sattnerja 1934 je postal še regens chori (upravitelj kora) in prevzel cerkveni zbor. Neudeležba na volitvah novembra 1933 mu je prinesla tolikšne nevšečnosti, da študija na konservatoriju ni mogel končati. Do prestavitve leta 1937 je objavil številne skladbe v revijah Lučka, Cerkveni glasbenik in Luč. Njegova najbolj znana skladba iz tega obdobja je božična pesem Počivaj, milo detece, ki jo je objavil leta 1937. Istega leta je začel pri prof. Srečku Koporcu študirati glasbeno oblikoslovje in instrumentacijo.

Leta 1937 je bil p. Ačko drugič prestavljen v Kamnik. Njegovo drugo bivanje v Kamniku je bilo srečnejše od prvega. Sprejeli so ga z odprtimi rokami. Nadaljeval je tudi z glasbenim študijem pri Srečku Koporcu. V drugem kamniškem obdobju je Ačko napisal posvetno kompozicijo Dve pesmi za glas in klavir (1938) in več sakralnih skladb npr. Hitimo k Božji Materi in Naš kralj naj živi (Luč, 1938). Leta 1939 je v zbirki Arx Fugae izdal tudi nekaj znanih božičnih otroških pesmi, med njimi tudi Hej, pastirčki; Angelčki stopajo; Počivaj, milo detece in Na kamelah jezdijo. V isti zbirki je leta 1940 izdal zbirko pesmi Otroci, hvalite Gospoda I. Istega leta je za pevce kamniške Lire uglasbil pesem na besedilo Josipa Murna To je lovski rog, ki so jo pevci krstno izvedli na koncertu 22. januarja 1941. Na prehodu iz leta 1940 v leto 1941 je napisal Uverturo za orkester in nekoliko kasneje še klavirsko skladbo, ki jo je poimenoval Fuga double. V Kamniku je sodeloval tudi na različnih prireditvah. Med drugim je z velikim uspehom izvedel Calderonov misterij Gospodar sveta. Glasbo za trobila, s katero so uro pred predstavo ljudi vabili z Malega gradu, je zložil sam. Izkupiček je bil namenjen za poslikavo kamniške frančiškanske cerkve, ki jo je leta 1938 poslikal slikar Stane Cuderman. Bil je katehet na meščanski šoli v Mekinjah in v šolskem letu 1940/1941 tudi v kamniški ljudski šoli na Glavnem trgu, kjer je nasledil prijatelja p. Martina Perca. Bil je tudi član Krožka prijateljev Francije pod vodstvom Klavdije Žvokelj GabrijelčičV prvih dneh napada sil osi na Jugoslavijo je Ačko v Kamniku organiziral posebne zaščitne skupine in posameznike celo učil uporabljati orožje (npr. študenta Janeza Tominca). Aprila 1941 so Kamnik zasedli Nemci. Samostan je bil izropan, zaplenili so tudi inštrumente in njegove osebne predmete. Nekaj dni zatem je Ačko zbežal iz Kamnika v Ljubljano, ker je izvedel, da ga nameravajo Nemci zaradi protinemških pridig usmrtiti.

V Ljubljani je p. Ačko sodeloval na prvem zasedanju plenuma Osvobodilne fronte. Oktobra 1941 je bil napoten na študij glasbe na Papeški inštitut za cerkveno glasbo (Pontificium Institutum Musica Sacrae) (en). Po predložitvi njegovih dotedanjih del je bil brez obveznega sprejemnega izpita sprejet v peti letnik kompozicije. Med njegovimi sošolci je bil tudi kasnejši dolgoletni zborovodja zbora papeške Sikstinske kapele kardinal Domenico Bartolucci (en). Ačko je bil prvi Slovenec na papeškem inštitutu in prvi, ki je končal študij v dveh letih. Junija 1943 je diplomiral z Magna cum laude (en). Po vrnitvi iz Rima so ga na povelje gestapa aretirali na podlagi izmišljenih obtožb. Iz zapora je bil izpuščen marca 1944. Leta 1946 je deloval kot duhovnik v Dobrovi. V letih 19461951 je deloval kot učitelj verouka na VIII. gimnaziji v Ljubljani ter kot kaplan in organist v cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. V letih 1948-1951 je bil profesor na glasbeni šoli Vič. Tudi v tem obdobju je nadaljeval s komponiranjem predvsem sakralnih skladb. Aprila 1954 je na papeškem inštitutu doktoriral iz cerkvene glasbe. Po vrnitvi iz Rima je odšel službovat v frančiškanski samostan na Viču. Vse do smrti je tu deloval kot zborovodja, organist, učitelj in skladatelj. V tem obdobju je nastalo več znanih sakralnih del, med njimi je v Sloveniji najbolj znana in razširjena uglasbitev besedila molitve Očenaš. Deloval je tudi kot pridigar in kolavdator zvonov. Po daljšem obdobju bolezni je umrl v Ljubljani.

Vnos: AK


Nazaj Naprej