A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Janez Kecel (vir: Kamniški zbornik 14, 1998)

Galerija slik
Viri in literatura
Torkar, Zora: Vse za čast in oblast: oris kamniškega trgovca, župana in deželnega poslanca Janeza Kecla, v Kamniški zbornik (1998), letnik 14, 152-160.
Natisni

Janez Kecel (Kezel)

politik, poslanec, trgovec, župan.

* 15. 6. 1839, Kamnik
31. 5. 1888, Kamnik


Območje delovanja: Kamnik, Ljubljana.


Rodil se je v Kamniku, priseljenemu Mengšanu, Mihaelu Keclu in njegovi ženi Mariji. Bil je izjemno podjeten mož, ki je prišel do velikega premoženja s trgovino, opravljanjem številnih trgovskih in obrtnih dejavnosti ter s primerno poroko z Marijo Prašnikar, hčerjo premožnega podjetnika Alojza Prašnikarja, s katero se je poročil novembra 1864. Z ženo sta imela prijavljenih več gospodarskih dejavnosti: izdelovanje mila, trgovino z mešanim blagom, specialno trgovino z barvami in opekarno, Janez Kecel pa je imel v lasti tudi obsežne gozdove na Dobravi, Kosmaču, Pijavšniku, Mestnem lesu, Lancerju, Suhem potoku in na Tovsti gori ter nekaj polj v okolici mesta. Poleg domače hiše na Glavnem trgu v Kamniku (tedaj Mesto 39), sta imela zakonca Kecel v Kamniku več hiš, ki sta jih dajala v najem. Upravičena sta bila tudi do ugodnosti, ki so jih imeli člani kamniške Meščanske korporacije. Kecel je bil poleg tega med ustanovitelji 1876 ustanovljenega kamniškega zdravilišča (Kurhausa), v okviru katerega je bila tudi restavracija, ki jo je vodila njegova žena. Druga dva ustanovitelja zdravilišča sta bila Keclov tast Alojz Prašnikar in le-tega brat Franc. 

Janez Kecel je bil tako najpremožnejši kamniški meščan svojega časa, kar mu je omogočilo tudi politični vzpon v Kamniku in na deželni ravni. V letih 1870-1879 je bil kamniški župan, leta 1877 pa je bil na listi nemške stranke izvoljen v kranjski deželni zbor kot poslanec mestne kurije (en) Tržič-Radovljica-Kamnik. Kot kamniški župan je v spominu ostal kot "nemškutar". Svoje pronemške usmeritve ni nikoli skrival: sodeloval je v leta 1859 ustanovljenem nemškem bralnem društvu Leseverein in si prizadeval za ukinitev kamniške Narodne čitalnice, oz. da bi jo povezal z društvom Leseverein v t. i. Bürgverein. Do tega ni prišlo, čeprav so nekateri premožni meščani slovensko čitalnico zapustili. Navduševal naj bi se tudi nad uvedbo nemščine kot učnega jezika v tretjem in četrtem razredu glavne šole. Bil je med ustanovnimi člani leta 1882 ustanovljene kamniške Prostovoljne požarne brambe in načelnik kamniškega vojaškega veteranskega društva ter častni načelnik veteranskih društev v nekaj drugih mestih in trgih. V času svojega županovanja so mu očitali slabo gospodarjenje z mestnim premoženjem, slabo delovanje žandarske službe in nezanimanje za popravilo cest itd. Kljub temu je bil na mesto kamniškega župana izvoljen kar trikrat zapored. Zaradi številnih darov za kamniško frančiškansko cerkev, naj bi tedanji gvardijan kamniškega samostana v Rimu dosegel, da je leta 1876 postal vitez božjega groba. Tretjega mandata ni končal, ker je  zaradi nepravilnosti pri vodenju občine, na nasvet občinskega odbora, odstopil. S politiko se je ukvarjal tudi po odstopu. Umrl je leta 1888. Pokopan je na kamniških Žalah v eni največjih in najimenitnejših grobnic.

Vnos: AK


Nazaj Naprej