Josip Broz - Tito se je rodil v Kumrovcu na Hrvaškem, kot sedmi otrok v družini Franja in Marije roj. Javoršek. Mati je bila po rodu Slovenka. Osnovno šolo je obiskoval v Podsredi in Kumrovcu. V letih 1907–1910 je bil ključavničarski vajenec v Sisku. Kot ključavničar je v letih 1910–1911 delal v Zagrebu, kjer je postal član Socialnodemokratske stranke (hr). Kasneje se je zaposlil tudi v strojnih livarnah in tovarnah v Ljubljani. Od avgusta 1911 do aprila 1912 je delal v tovarni kovinskih izdelkov v Kamniku (današnji Titan), ki je imela takrat okrog 150 delavcev. V času bivanja v Kamniku je stanoval v Beštrovi hiši v današnji Kovinarski ulici št. 20. V Kamniku je sodeloval v sindikatu in vstopil v telovadno društvo Sokol. Po nepričakovanem stečaju tovarne je, po priporočilu poslovodje, skupaj s še okrog 50 kamniškimi delavci zaposlitev iskal na Češkem. Do leta 1913 je delal v raznih podjetjih na Češkem, v Avstriji in Nemčiji. Od jeseni 1913 je služil vojaški rok na Dunaju in v Zagrebu, kjer je leta 1914 zaključil podčastniško šolo s činom vodnika. 

Avgusta 1914 so ga ob izbruhu prve svetovne vojne poslali na srbsko fronto. Leta 1915 so ga premestili na rusko fronto (en), kjer je bil istega leta na Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov).

Konec 1920 se je vrnil v Jugoslavijo ter se aktivno politično udejstvoval. Zato je bil v letih 1928–1933 zaprt v zaporu Lepoglava na Hrvaškem. Leta 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito. Leta 1935 je odpotoval v Sovjetsko zvezo (SZ), kjer je eno leto deloval za Kominterno za balkansko področje. Bil je član Komunistične partije Sovjetske zveze in Stalinove tajne policije NKVD. Leta 1936 je Kominterna poslala Tita pod psevdonimom "Walter" v Jugoslavijo z namenom "čiščenja", čemur so sledile likvidacije vodstva Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1937 je postal generalni sekretar Komunistične partije Jugoslavije. 

Dne 4. julija 1941 je izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. V letih 1941–1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Na 2. zasedanju Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ), konec novembra 1943 v Jajcu, je bil razglašen za predsednika vlade in maršala Jugoslavije. Po sklenitvi sporazuma Tito–Šubašić (hr) je Tita kot poveljnika osvobodilne vojske priznal tudi izgnani jugoslovanski kralj Peter II. in pozval vse Jugoslovane, naj se mu pridružijo v osvobodilnem boju. 

Po osvoboditvi maja 1945 je Josip Broz zasedal več vodilnih položajev v povojni Jugoslaviji: v letih 1945–1953 je bil prvi predsednik vlade povojne Jugoslavije, od leta 1953 do 1980 je bil njen predsednik, po ustavi iz leta 1974 tudi formalno kot dosmrtni predsednik. Do leta 1948 je Jugoslavija pod Titovim vodstvom v svojem političnem razvoju sledila SZ, po informbirojskem sporu in razhodu med Titom in Stalinom se je država v boju za obstanek zbližala z zahodnimi silami in iznašla svojo smer komunizma, t. i. samoupravljanje. Zelo raznoliko državo, kakršna je bila Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) je obvladoval kot voditelj jugoslovanske Komunistične partije (od leta 1952 do 1991 je nosila ime Zveza komunistov Jugoslavije – ZKJ), predsednik države in vrhovni poveljnik oboroženih sil, k čemur je močno pripomogel njegov osebni ugled doma in v tujini ter obvladovanje tajnih služb.  Tito je bil vpliven in spoštovan tudi na mednarodnem področju, kjer je največjo sled zapustil kot eden od pobudnikov Gibanja neuvrščenih. Josip Broz - Tito je umrl maja 1980 v Ljubljani. Pokopan je v Beogradu v Hiši cvetja.

Kot predsednik SFRJ in maršal Jugoslavije je kamniško občino obiskal večkrat. Prvič je na krajši obisk v Kamnik prišel 28. maja 1945, nato pa spet v začetku junija 1946. Leta 1952, 8. avgusta, je obiskal delavce Titana in svoje nekdanje prijatelje in sodelavce. (Njegovi nekdanji najboljši kamniški prijatelji so bili Viktor Šubic, Karel Potokar, Valter Tvrdi in Alojz Čebulj). Večinoma pa je Tito prihajal na lov v Kamniško Bistrico ter se le poredko in le za krajši čas ustavil tudi v samem Kamniku. Leta 1973 se je za kar nekaj časa pridružil udeležencem prvomajskega srečanja v Kamniški Bistrici. Leta 1953 je postal častni občan Občine Kamnik. Listino častnega občana mu je delegacija občine Kamnik izročila v Beogradu. Leta 1978 pa mu je občina podelila in na Brdu izročila zlato plaketo občine Kamnik.

Josip Broz - Tito in njegova politična zapuščina ostajata predmet delitve. Čeprav je Jugoslavija v desetletjih njegove vladavine postala v mednarodnem prostoru ugledna država in imela ob izdatni pomoči zahodnih držav med komunističnimi državami tudi relativno visok življenjski standard, ostaja dejstvo, da je bil na čelu nedemokratičnega režima, ki se je na oblast zavihtel na izjemno krvav način in ki je vse do svojega konca kršil osnovne človekove pravice in svoboščine.