A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Maksimilijan Leopold Rasp (Niernbergerjev portret iz 1767 hrani Župnijski urad Kamnik; foto: AK, okt. 2012)

Galerija slik
Viri in literatura

Brojan, Matjaž: Sledi radijskih poti : petdeset zgodb o preteklosti, ljudeh, dediščini in dogodkih, ki so zaznamovali čas, Domžale, 2014, 70-74.

Capuder, France: Znameniti možje iz kamniškega okraja, v Na bregovih Bistrice, 1936, 110.

Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda,  Celovec, 1912-1915.

Kemperl, Metoda: Maksimiljan Leopold Rasp in vsebina poslikave v prezbiteriju župnijske cerkve na Šutni v KamnikuZbornik za umetnostno zgodovino, let. 31/32 (1995/1996), str. 83-100.

Lesar Marko: Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku, Kamnik, 2001.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, M-Ž, Ljubljana, 2008.

Zika, Ivan: 750 let mesta Kamnika : iz kamniške zgodovine, Kamnik, 2011, 200.

Natisni

Maksimilijan Leopold Rasp

akademik, doktor znanosti, duhovnik, mecen, plemič, učitelj, župnik.

* 19. 11. 1673, Škofja Loka
12. 12. 1742, Kamnik


Območje delovanja: Kamnik, Ljubljana.


Rodil se je v Škofji Loki v družini Janeza Jurija barona Raspa in Lucije Marije Kunstlove iz rodu Polhograjskih. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, višje študije opravil na jezuitskem kolegiju v Ljubljani, filozofijo je študiral v Gradcu. Nato je odšel na študij v Rim, kjer je bil v letih 1693-1697 gojenec rimskega papeškega zavoda Germanika (en). Tu je doktoriral iz Svetega pisma in bil posvečen v duhovnika

Leta 1699 je postal član odbora za gradnjo ljubljanske stolnice, za katere izgradnjo je prispeval 500 goldinarjev. Starega komaj 26 let je ljubljanski škof Sigismund Herberstein imenoval za kamniškega mestnega župnika, kjer je službo nastopil marca 1700 in jo opravljal vse do smrti leta 1742. Večino časa svojega službovanja je bil tudi arhidiakon za Gorenjsko. Od leta 1702 je bil član ljubljanske Akademije operozov (Academia operosorum), kjer je imel kot član vzdevek Indefessus - Neutrudni. Znatno premoženje, ki mu je bilo na voljo po izumrli rodbini loških Raspov, je uporabil za zidavo, predelavo in umetnostno opravo cerkva v Kamniku in okolici; cerkve je docela prenovil; večina njegovih stvaritev se je obdržala do danes. 

Bil je podpornik domačih umetnikov npr. stavbenika Gregorja Mačka ml., od slikarjev pa Jelovška, Metzingerja, Purtscherja in obrtnikov kamniških cehov. Leta 1724 je dal na lastne stroške postaviti kapelo sv. Križa (Kalvarija) s kapelicami Križevega pota. Kamniško pokopališče je dal izza župnijske cerkve prestaviti na današnje mesto. Leta 1732 je dal na Šutni v Kamniku podreti staro in na svoje stroške postaviti novo župnijsko cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja. Gradnjo so končali leta 1734, blagoslovljena je bila 1735. Načrte za župnijsko cerkev je pripravil G. Maček, prezbiterij pa je poslikal Franc Jelovšek. 

Prizadeval si je tudi na področju splošnega izobraževanja. Kmalu po prihodu v Kamnik je kupil zasebno hišo in jo predelal za šolske namene. Tu je sam in po svojih pomočnikih učil dečke in deklice branja, pisanja, računanja in naprednega gospodarstva. Nadarjene dečke je posebej poučeval v latinščini in glasbi, jih pošiljal na jezuitski kolegij v Ljubljano in nekatere pripravljal na duhovniško delo, druge pa je pripravljal za učiteljsko in organistovsko službo. S tem je zelo dvignil glasbeno kulturo v okraju. Med Raspovimi številnimi uspešnimi gojenci velja izpostaviti predvsem kasnejšega šmartinskega župnika Franca Mihaela Paglovca

Bil je tudi prizadeven dušni pastir: leta 1725 je imel v Kamniku od 18. do 26. avgusta ljudski misijon, prvi te vrste na Kranjskem; sklepne procesije se je udeležilo nad 17.000 ljudi. Podobne prireditve je pospeševal tudi drugod. Za zasluge si je pridobil visoko cerkveno odlikovanje apostolskega protonotarja (en). Za Akademijo operozov je napisal Oratio in congregatione S. Crucis et S. Philippi Nerei habita. Že 1722 je ustanovil beneficij zgodnika v Kamniku, te in druge cerkvene ustanove je z zapuščino še podprl. Iz preostanka zapuščine je po njegovem naročilu Paglovec do 1753 ustanovil nov beneficij, potrjen aprila 1753. Precejšen del njegove rokopisne zapuščine hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani: 4 obsežne rokopisne knjige z bogato in redko zgodovinsko dokumentacijo, in sicer: Miscellaneum (uradni in zasebni podatki o sebi in sorodnikih), dve knjigi Memorabilia (zgodovinski zapiski, cerkveni in vladni odloki splošnega in krajevnega pomena) in knjigo formularjev (mnogo prepisov starih in sočasnih listin, pravnih uredb, pisem in obrazcev, ki so deloma ohranjeni samo tu). Bogato knjižnico je zapustil kartuziji Bistri, ker pa se izvrševalci oporoke s prevzemnikom niso mogli pogoditi, so knjižnico aprila 1745 prevzeli cistercijani v Kostanjevici

Rasp je bil na lastno željo pokopan v svoji cerkvi na Šutni, kjer mu je prijatelj grof Sigismund Gallenberg postavil spominsko ploščo z grbom. Točna lokacija njegovega groba v cerkvi (še) ni znana. Raspovo podobo je za šmartinsko župnišče v naslikal Valentin Metzinger, prerisal Fortunat Bergant in v baker vrezal G. A. Wolfgang iz Augsburga. Kopijo te slike je za kamniško župnišče napravil A. Niernberger 1767.

V Kamniku se po njem imenuje ulica.

Vnos: AK


Nazaj Naprej