Rodil se je leta 1920 na gradu Zaprice v družini železničarja. Maturiral je leta 1939 na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Študiral je klasično filologijo in se pridružil levo (en) usmerjenemu katoliškemu društvu Zarja. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v koncentracijsko taborišče Gonars, kasneje je bil v konfinaciji v Novari. Po vojni je nadaljeval s študijem, mdr. je en semester študiral arheologijo in klasično filologijo v Bernu, in leta 1948 diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktoriral je leta 1962 na Univerzi v Zadru s temo Prazgodovina Gorenjske.

Po diplomi se je na povabilo takratnega ravnatelja dr. Jožeta Kastelica zaposlil v Narodnem muzeju Slovenije. Postal je kustos za prazgodovino in se posvetil arheologiji. S sodelavci je preuredil arheološke zbirke in dopolnil njihovo dokumentacijo s kartotekami in arhivskim gradivom. Lotil se je dokumentiranja starih arheoloških najdb v slovenskih in tujih muzejih (mdr. je sodeloval z muzeji v Trstu, Gradcu in na Dunaju). Študije je podprl s terenskim delom. V obdobju 1948–1951 je skupaj s Kastelicem vodil izkopavanje staroslovanskega in prazgodovinskega grobišča na Pristavi pri Bledu. Leta 1956 je postal vodja arheološkega oddelka Narodnega muzeja. Med letoma 1960 in 1974 je vodil izkopavanja na Viru pri Stični, kjer je raziskoval veliko naselbino iz stare železne dobe. Na njegovo pobudo so se izkopavanj udeležili številni ugledni strokovnjaki iz tujine. Izkopavanje v Stični je bilo v veliko pogledih pionirsko in je poleg novega gradiva in tehničnih podatkov prineslo tudi pomemben uvid v zgodovino železnodobnih kultur na območju Slovenije. Rezultati raziskav so bili objavljeni v treh zvezkih (Stična I., Stična II./1 in Stična II./2) in bili s priznanjem sprejeti tako doma kot v tujini. Leta 1987 so ga v muzeju upokojili, vendar je z delom nadaljeval in tudi kasneje objavil več pomembnih del.

Napisal je vrsto razprav, s katerimi je začrtal znanstveni okvir prazgodovinske dobe Slovenije. Številne njegove trditve in ugotovitve so bile kasneje razčlenjene in razvite ter so tako postale osnova kasnejšim spoznanjem. Objavljena dela skupno presegajo 40 000 tiskanih strani. Med deli v slovenskem jeziku velja omeniti: Dve novi najdbi čelad s slovenskega ozemlja, (Arheološki vestnik 1, 1950, str. 87–112); Najstarejša zgodovina Dolenjske: vodnik po arheoloških zbirkah muzejev v Novem mestu, Brežicah in Metliki (1956); Prazgodovinski Bled/The prehistory of Bled (1960); Grob z oklepom iz Novega mesta, (Situla 1, 1960, str. 27–79); Žarnogrobiščna komponenta v situlski umetnosti, (v: Umetnost alpskih Ilirov in Venetov. Situle od Pada do Donave, 1962, str. 3–7); Halštatske čelade jugovzhodnoalpskega kroga, (Arheološki vestnik 13–14, 1962–63, str. 293–347); Kronologija čelad negovskega tipa, (Situla 8, 1965, str. 177–186); Halštatska kultura Slovenije, (Arheološki vestnik 15–16, 1964–1965, str. 21–63); Srednjelatensko obdobje v Sloveniji, (Arheološki vestnik 17, 1966, str. 169–242); Začetek halštatskega obdobja v Sloveniji, (Arheološki vestnik 24, 1975, str. 338–385); Most na Soči (S. Lucia) I. Zgodovina raziskovanj in topografija, 1983 (soavtor z Dragom Svoljšakom); že prej omenjene zvezke o raziskavah v Stični; itd. Objavil je tudi vrsto razprav v tujih jezikih in tujih znanstvenih publikacijah. Tako je v sodelovanju s Centrom za balkanološke študije pri bosanski akademiji napisal članek Bronzano doba. Jugoistočnoalpska regija (str. 21–96) v četrti zvezek Praistorije jugoslovenskih zemalja (1983) ter bil urednik petega zvezka Praistorije jugoslovenskih zemalja (1987) in avtor obsežnega članka Željezno doba. Jugoistočnoalpska regija sa zapadnom Panonijom (str. 29–181).

Pomembno je tudi njegovo pedagoško delo. V petdesetih je eno leto preživel kot asistent pri profesorju Kimmingu (de) v Tübingenu, mesto profesorja na univerzi v Nemčiji pa je zavrnil. Leta 1969 je bil zaradi nenadne smrti dveh profesorjev in na željo študentov izvoljen za izrednega profesorja s celotno redno obveznostjo na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete (FF) v Ljubljani. Pedagoško delo je opravljal honorarno.

Leta 1962 je postal redni član Centra za balkanološke študije pri Akademiji znanosti Bosne in Hercegovine v Sarajevu, leta 1963 dopisni član Inštituta za pra- in protozgodovino Italije v Firencah, leta 1972 dopisni član Inštituta za etruščanske in italske študije, leta 1967 izredni in leta 1977 redni član nemškega arheološkega inštituta (de) v Berlinu ter leta 1985 dopisni član Bavarske akademije znanosti (de) v Münchnu. Izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) je postal 23. aprila 1987, redni 30. maja 1991. Leta 1996 je prejel nagrado Slovenskega arheološkega društva, leta 2000 Zoisovo nagrado. Ob šestdesetletnici mu je Narodni muzej posvetil 20.–21. zvezek Situle (zbornika razprav), kjer je bila objavljena tudi njegova bibliografija do leta 1980. Ob njegovi 80-letnici je bilo pod pokroviteljstvom SAZU organizirano znanstveno srečanje, ob 90-letnici je potekala svečanost v Medobčinskem muzeju Kamnik. Leta 2002 je postal častni občan občine Kamnik. 

Še v pozni starosti se je rad vračal v rodni Kamnik in redno zahajal v gore. Pri petinsedemdesetih se je povzpel na Špik in Škrlatico. Dokler mu je zdravje dopuščalo, se je redno udeleževal maš na Sv. Primožu. Umrl je v začetku leta 2015. Pokopan je bil v ožjem družinskem krogu na kamniških Žalah. Ob njegovi smrti so žalne slovesnosti organizirali Filozofska fakulteta v Ljubljani, Slovensko arheološko društvo in Narodni muzej.

Vnos: MS