Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Oton Župančič v 40-ih letih 20. stoletja (vir: dlib.si).

Galerija slik
Oton Župančič v krogu družine.
Sadnikarjeva diploma častnega občana mesta Kamnik iz leta 1937. Posvetilo je napisal Oton Župančič.
Oton Župančič leta 1927
Viri in literatura

Album slovenskih književnikov, Ljubljana, 2006.

Enciklopedija Slovenije, zv. 15, Ljubljana, 2001.

Glazer, Janko: Spremna beseda. V: Oton Župančič: Izbrane pesmi, Ljubljana, 1978, str. 111-119.

Mahnič, Joža: Župančičeva spominska zbirka, Ljubljana, 1985.

Mušič, Janez: Oton Župančič: življenje in delo, Ljubljana, 2007.

Mušič, Janez: Veliki album slovenskih pisateljev, Ljubljana, 2004.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2008.

Ravbar, Miroslav; Janež, Stanko: Pregled jugoslovanskih književnosti, Maribor, 1960.

Rovšnik, Borut: Izdelki tiskarne Antona Slatnarja iz Kamnika in njihova likovna oprema. V: Kamnik 1229-1979, str. 102-110.

Slovenska biografija

Vidmar, Josip: Znameniti Slovenci: Oton Župančič, Ljubljana, 1978.

Poglejte še

Oton Župančič (na castni.nakamniskem.si)

Oton Župančič (na dlib.si)

Wikipedia (sl)

Natisni

Oton Župančič (Zupančič)

akademik, častni občan/meščan, dramatik, pesnik, pisatelj, prevajalec, sodelavec OF.

* 23. 1. 1878, Vinica
11. 6. 1949, Ljubljana


Območje delovanja: Dunaj, Ljubljana.


Rodil se je leta 1878 v Vinici v Beli krajini. Oče Franc Zupančič je bil mali trgovec doma s Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mati Ana roj. Malič je bila hči trgovca z lesom iz Vilenice. Leta 1880 so se preselili v Dragatuš, kjer sta starša odprla trgovino in gostilno. V Dragatušu je obiskoval prvi in drugi razred osnovne šole, tretji in četrti razred ter tri razrede gimnazije (1888-1891) je končal v Novem mestu. Leta 1891 je očetov posel propadel, zato se je družina preselila v Ljubljano. V šolskem letu 1891/1892 se je šolal na nižji gimnaziji na Beethovnovi ulici v Ljubljani, višjo gimnazijo je obiskoval na Vodnikovem trgu. Kot dijak se je najprej pridružil krogu Janeza Evangelista Kreka (t.i. ligašem), v katerem so se učili slovanskih jezikov in prebirali slovanske ljudske pesmi. Kasneje se je vključil v ilegalno dijaško društvo Zadruga, v katerem se je seznanil z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Josipom Murnom - Aleksandrovim.

Po maturi leta 1896 se je vpisal na študij zgodovine in geografije na Filozofski fakulteti na Dunaju, vendar so ga bolj pritegnili novi umetniški tokovi, zlasti dekadenca, impresionizem in simbolizem. Pridružil se je Literarnemu klubu, katerega člani so bili slovenski dunajski študenti (mdr. Ivan Cankar, Fran Govekar, Fran Eller, Fran Vidic). Iz gradiva, ki ga je ustvaril v tem obdobju sta nastali pesniški zbirki Čaša opojnosti (1899) in Čez plan (1904) ter zbirka otroške poezije Pisanice (1900). Kljub Knafljevi štipendiji ga je na Dunaju pestilo pomanjkanje, zato se je leta 1897 zaposlil kot pisar na ministrstvu za trgovino. Služba in zanimanje za literaturo sta študij zavirali. Leta 1900 je postal absolvent, ni pa diplomiralDiplomiral je šele leta 1924 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

V letih 1901 in 1902 je v Eggenbergu (de) pri Gradcu služil vojaški rok in imel kot absolvent častniški naziv. Malo pred odpustom je zaradi prekoračitve večerne ure moral za štirinajst dni v zapor in tako izgubil mesto suplenta na gimnaziji v Ljubljani. Službo je naslednji semester sicer dobil, vendar se ji je že ob koncu poletja odpovedal. V letih 1903 in 1904 je živel v Ljubljani ter se posvečal literarnemu ustvarjanju in poučevanju na domu. Med letoma 1905 in 1910 je večino časa preživel v tujini, največ na Dunaju, kjer se je ponovno neuspešno posvetil študiju. Med bivanjem v Parizu leta 1905 je začel snovati pesniško zbirko Samogovori (1908). Preživljal se je večinoma kot domači učitelj in si s službovanjem pri plemiški družini Attems-Waldburg v Württembergu (en) uredil gmotne razmere. Ob koncu leta 1908 je svoj priimek spremenil v Župančič, prej se je podpisoval kot Zupančič.

Leta 1910 se je vrnil iz tujine in se ustalil v Ljubljani. Sprva se je preživljal kot dramaturg Deželnega gledališča, po smrti Antona Aškerca je leta 1913 je prevzel službo mestnega arhivarja. Tega leta se je poročil z Ano Kessler, hčerjo Marije Kessler (en), ene osrednjih osebnosti ljubljanskega salonskega življenja, in sestro pesnice Vere Albreht (bil je svak pesnika Frana Albrehta). V zakonu so se jima rodili trije otroci: sinova Marko (arhitekt) in Andrej Oton (zdravnik, fiziolog) ter hči Jasna (zdravnica). Med prvo svetovno vojno je urejal reviji Slovan (1914) in Ljubljanski zvon (1917). Leta 1915 sta izšli zbirki otroških pesmi Sto ugank in Ciciban in še kaj. Po vojni je izdal prečiščen izbor zbirk Čaša opojnosti, Čez plan in Samogovori pod naslovom Mlada pota (1920). Tega leta je izšla tudi pesniška zbirka V zarje Vidove, leta 1924 je objavil dramo Veronika Deseniška. 

V začetku sezone 1920-1921 se je zaposlil v Narodnem gledališču kot dramaturg. Leta 1926 je postal glavni tajnik gledališča, leta 1929 upravnik. Posvetil se je prevajanju izbranih del svetovne književnosti, največ iz angleščine in francoščine. Veliko je prevajal tudi za gledališče, zlasti drame Williama Shakespeara. Užival je ugled največjega živečega slovenskega pesnika, vendar praktično ni ustvarjal. Ustvarjalni molk je prekinil samo dvakrat - s ciklom Med ostrnicami, ki je nastal med počitnikovanjem v Koči vasi na Notranjskem v letih 1933 in 1934 ter zbirko partizanskih pesmi Zimzelen pod snegom (1945). 

Med drugo svetovno vojno se je pridružil NOB in veliko objavljal v partizanskem tisku (mdr. pesem Pojte z menoj, kasneje znana kot Veš, poet, svoj dolg?). Poleti 1942 se je zaradi hude astme umaknil iz gledališke uprave v bolnišnico in kasneje v Šlajmerjev dom. Tu je ostal do konca vojne in se na odločen ugovor zdravnika izognil aretaciji. Leta 1943 je bil kot dr. Anton Pesnik izvoljen v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS) v Kočevju. Ob prihodu partizanov v Ljubljano maja 1945 je bil eden od govornikov z balkona univerze. Izvoljen je bil za poslanca v Zbor narodov in Ustavodajno skupščino. Leta 1946 je bil razrešen s funkcije upravnika Slovenskega narodnega gledališča in postal upravnik Zavoda za kulturo slovenskega jezika pri SAZU. Umrl je leta 1949 in bil pokopan v Grobnici slovenske moderne na Ljubljanskih Žalah.

Že za časa življenja je veljal za enega največjih slovenskih pesnikov in prejel številna priznanja tako doma kot v tujini. Leta 1938 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1948 je prejel častni doktorat Ljubljanske univerze. Danes je najbolj poznan po svoji otroški poeziji, njegova je tudi beseda ciciban, s katero je ljubkovalno poimenoval svojega sina Marka. Pogosto je uporabljal psevdonime: v Zgodnji danici in Vertcu je objavljal kot Beli Kranjec, v Angelčku kot Smiljan Smiljanič, v Domu in svetu kot Gojko. Uporabljal je tudi imena Aleksij Nikolajev, Pavel Strnad, Jurij Jager in dr. Anton Pesnik. Pod pravim imenom je prvo delo objavil leta 1898 v Ljubljanskem zvonu.

Župančič je pogosto zahajal na Kamniško, največ v času med obema vojnama, ko je hodil na zdravljenje in oddih na Zaprice. V letih 1903 in 1904 je bil domači učitelj Helene Souvan, žene Leona Souvana, katero je učil slovenščine. Dve njegovi pesniški zbirki: Čez plan (1911) in V zarje Vidove (1920) je natisnil Anton Slatnar. Ob petdesetletnici leta 1928 mu je Občina Kamnik v počastitev dela in zaslug, ki jih je pridobil za kulturo in jezik slovenskega naroda podelila naziv častnega meščana. Po njem nosi ime Župančičeva ulica v Kamniku.

Vnos: MS


Nazaj Naprej
A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik