A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Natisni

Balthasar (Belsazar, Baltazar) de la Motte Hacquet

akademik, alpinist, botanik, dekan fakultete, etnolog, filozof, kartograf, kemik, planinec, ranocelnik, učitelj, univerzitetni profesor, vojak, zdravnik.

* Ok. 1735, Le Conquet?
10. 1. 1815, Dunaj





Doktor filozofije je postal na jezuitskem kolegiju Pont-à-Moussonu, medicino je študiral v Parizu. Po študiju je bil v francoski mornarici navaden vojak, potem ranocelnik in vojaški kirurg. Kot vojni ujetnik je to delo opravljal tudi v angleški, pruski in avstrijski vojski. Po končani vojni 1763 je potoval po Evropi in poglabljal znanje na Dunaju. Leta 1766 je sprejel službo rudniškega zdravnika v Idriji, kamor ga je pritegnilo zlasti delo Giovannija Antonia Scopolija (17231788). Hitro se je naučil slovenščino in spoznal tudi njena narečja. V letih 17711770 je bil tajnik Kranjske kmetijske družbe, v kateri je v letih 17851787 predaval tudi kmetijsko in rokodelsko kemijo. Leta 1773 je postal učitelj anatomije, kemije, kirurgije in porodničarstva na ljubljanskem liceju ter babiški šoli. Od leta 1787 je predaval naravoslovje v Lvovu, nato leta 1805 odšel v Krakov, kjer je bil v letih 18071810 tudi dekan na medicinski fakulteti. Tu se je upokojil in odšel na Dunaj, kjer je leta 1815 umrl.

Bil je svetovljan, član 11 akademij, delovno povezan s številnimi evropskimi znanstvenimi središči v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Franciji in Rusiji, kamor je tudi poročal o svojem delu. V raziskovalne namene je večkrat prehodil tedanjo Kranjsko, druge alpske dežele ter Bosno in Liko. Delo kirurga je opravljal kot svojo dolžnost, vendar je ves prosti čas posvečal geološkemu, mineraloškemu, kemijskemu in botaničnemu raziskovanju, v zadnjem obdobju se je izkazal tudi kot etnograf. Napisal je veliko znanstvenih del, od katerih niso vsa ohranjena. V več kot 60 delih je objavil svoja opazovanja in kritična razmišljanja o geoloških pojavih, mineralih, rudah ter njihovi predelavi. Poudarjal je pomen kemije kot temeljne vede, ne le za geologijo, temveč za celotno naravoslovje, tehnologijo in medicino. Najbolj poglobljeno je poročal o svojih raziskovalnih potovanjih po slovenskih gorah ter Krasu. Na področju naravoslovja je njegovo najpomembnejše delo Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzgothums Krain, Istrien un zum Theil der benachtbarten Ländern I-IV (Leipzig 1778, 1781, 1784, 1789), v katerem je obdelal geološke, mineraloške, botanične in delno tudi etnološke značilnosti Kranjske ter obenem podal tudi prvi kartografski dokument, ki uporablja zlasti slovenska imena, zapisana delno v gotici, delno v bohoričici. Tretja knjiga omenjenega dela se začenja z bakrorezom Triglava, ki ga omenja kot Veliki Terglou in mu pripiše višino 1549 pariških sežnjev (3019 m). V uvodu je Slovane označil za nedvomno največje ljudstvo na svetu, Slovence pa postavi za njihovo izhodišče. V delu Abbildung und Beschreibung der südwest-und östlichen Wenden, Illyren und Slaven (Leipzig, 18011808) je razdelil Slovence v 7 narečnih skupin, opisal območja njihove naselitve, zunanjost, nošo, navade in jezikovne posebnosti. V delo je vključil tudi ljudske pesmi. Z botaniko alpskega področja se je ukvarjal v delu Plantae alpinae carniolicae, v katerem je v besedi in sliki vzorno predstavil 11 semenk in 1 glivo, ki jih je imel za nove vrste. Pri 4 semenkah (npr. triglavskemu svišču in triglavskemu dimku) mu prvenstvo odkritja in opisa pripada, ostale pa so bile opisane že prej. V delu Mineralogisch-botanische Lustreise von dem Berg Terglou in Krain zu dem Berg Glokner in Tyrol im Jahr 1779 und 81 je ob primerjavi rastlinstva v Julijskih Alpah in Visokih Turah prvi spoznal vpliv kamnin na razširjenost rastlin. Po njem se imenujejo monotipični rastlinski rod tevje (Hacquetia epipactis [en]), Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii) in jamski hrošček Anophthalmus hacquetii. Hacquet sodi tudi med začetnike slovenskega alpinizma. Leta 1777 je poskusil svoj prvi vzpon na Triglav, vendar je dosegel le Mali Triglav, vrh Triglava je osvojil 2 leti kasneje, vzpon je ponovil leta 1782, vendar nekateri o tem dvomijo. Hacquet predstavlja eno osrednjih osebnosti razsvetljenstva na Slovenskem.

Hacquet se je dvakrat mudil v Kamniško-Savinjskih Alpah. V delu Oryctographia Carniolica pravi: "Kakor hitro prekoračiš rečico Kokro, se začenjajo visoke Alpe, ki so nad polovico gole in jih imenujejo Grintauzi, Kotschna, Brana, Sedlu in Bistrica ali navadno 'Ta Kamelska Planina', nemško 'Steiner Alpen', ker leži tam blizu malo mesto, ki se imenuje Stein ali v našem jeziku Kamnjek ali Kamelk." Kasneje so ga nekateri po krivem dolžili, da si je to ime izmislil. Oblika imena se je nato spremenila  v Kamniške planine.

Vnos: AK


Nazaj Naprej