A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Viri in literatura

Ravnikar, Nikomed: Kratek kranjsko-slovenski besednjak, Zagreb, 1863, 32 str. (na dlib.si)

Slovenska biografija

Poglejte še

Wikipedia (sl)

Natisni

Nikomed Ravnihar (Raunicher)

narodni buditelj, pravnik.

* 14. 9. 1840, Križ
17. 3. 1928, Maribor





Rodil se je leta 1840 na Križu pri Komendi. Njegov oče Janez Ravnihar je bil oskrbnik gradu Križ (predtem je bil davkar v Mekinjah, kasneje je bil trgovec z vinom v Ljubljani). Imel je štiri brate, med katerimi velja omeniti pravnika in politika Ludvika in narodnega buditelja FrancaGimnazijo je obiskoval v Ljubljani in leta 1862 maturiral. Tri leta je obiskoval pravno fakulteto v Zagrebu, nato je bil sodniški pripravnik v Ljubljani. Sodniški izpit je opravil v Gradcu, nato je služboval pri okrajnem sodišču v Idriji in Postojni. Po okupaciji Bosne je bil med letoma 1879 in 1885 deloval v Cazinu, Bihaću (en) in Dolnji Tuzli. Nato se je vrnil v Postojno, kjer je deloval do upokojitve leta 1897. Umrl je leta 1928 v Mariboru.

Kot študent je v Zagrebu med letoma 1863 in 1866 urejal 3.-6. zvezek Torbice jugoslavjanske mladosti in v njej objavil več člankov. Leta 1863 je izdal Kratek kranjsko-slovenski besednjak, s katerim je želel iz slovenskega jezika iztrebiti tujke. Zato je za nemške popačenke zbral slovenske izraze in za svarilo dodal pogovora dveh ljubljanskih kuharic v "kranjski šprahi" t.j. s splošno uporabljenimi popačenkami. Med drugim je v besednjaku zapisal: "Če človek le malo hoda po kranjskih nekterih [nekaterih] krajih, posebno po mestih, ter se tu in tam pogovarja s kacim [kakim] človekom, bode [bo] brž opazil, da nije [ni] še izruvan tisti koren iz globočine krasnega našega jezika, kteri [kateri] naš jezik še dandanes pači. Naš jezik bode [bo] razvil se popolnoma še le takrat, ko bodejo [bodo] prosti [preprosti] ljudje čisteje in pravilneje govorili, ter ne čudili se slovenščini rekši [rekoč], da je to vse za njih nerazumljiva hrvaščina. Prva in najpotrebneja [najnujnejša] naša sedanja naloga je torej, da marljivo zbiramo tako škodljivo ljuliko [ljuljko] (popačene besede), ter jo vržemo v Ljubljanico in zateremo [zatremo] za zmiraj [vedno]."

Vnos: MS


Nazaj Naprej