A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

p. Janez Žurga v vrtu frančiškanskega samostana v Kamniku (vir: franciskani-kamnik.rkc.si).

Galerija slik
Viri in literatura

Duhovnik, Jože: p. Janez (Franc) Žurga. V. Geologija, 12 (1969), str. 237-241 (na geologija-revija.si).

Enciklopedija Slovenijezv. 15, Ljubljana, 2001.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2008.

p. Janez Žurga, frančiškan, duhovnik, geolog in rezbar (na franciskani-kamnik.rkc.si).

Slovenska biografija

Poglejte še

Wikipedia (sl)

Natisni

Janez (Franc) Žurga

duhovnik, frančiškan, geolog, pisatelj, prevajalec, redovnik, rezbar, učitelj, univerzitetni profesor.

* 22. 9. 1885, Dolenje Gradišče
5. 3. 1969, Kamnik





Rodil se je leta 1885 v Dolenjem Gradišču v občini Dolenjske Toplice. Oče Janez je bil lastnik manjše kmetije in je zgodaj umrl. Zato je skrb za njune štiri otroke prevzela mati Ana, rojena Kolman. Po ljudski šoli v Dolenjskih Toplicah in frančiškanski ljudski šoli v Novem mestu se je vpisal na novomeško gimnazijo. Leta 1905 je po končanem šestem razredu gimnazije vstopil v frančiškanski red. Noviciat je opravil v Brežicah, nato je nadaljeval s šolanjem. Sedmi in osmi razred ter maturo je opravil na frančiškanski gimnaziji v Kostanjevici pri Gorici. Med letoma 1907 in 1911 je v Ljubljani študiral bogoslovje. V času študija je bival tudi v Kamniku in bil član tukajšnje samostanske družine. Slovesne redovne zaobljube je dal 29. septembra 1909, v duhovnika je bil posvečen 14. julija 1910. Po končanem študiju bogoslovja je 10. julija 1911 dobil pravico opravljati duhovniški poklic.

Od septembra 1911 do pričetka prve svetovne vojne je bil katehet in učitelj na deški ljudski šoli v Novem mestu. Med letoma 1914 in 1918 je bil vojaški kurat in služboval tako na ruski, kot soški fronti. Pri svojem delu je pokazal izredno skrb za bolne in ranjene, z velikim čutom za sočloveka je pomagal lajšati tudi duševne stiske vojakov ter zato dobil posebno pohvalo. Vojsko je zapustil 17. novembra 1918.

Po vojni se je vrnil v samostansko življenje in na željo predstojnika nadaljeval s študijem. Frančiškani so ga namreč želeli zaposliti kot profesorja naravoslovja na svoji gimnaziji v Kamniku. Zato je leta 1920 maturiral na samostanski gimnaziji v Kamniku, nato pa študiral naravoslovje in geografijo na Univerzi v Ljubljani. Leta 1924 je za svojo domačo nalogo - razpravo iz geologije prejel red sv. Save (hr). Diplomiral je leta 1925, opravil je tudi profesorski izpit.

Od leta 1926 je bil asistent pri prof. Karlu Hinterlecherju na inštitutu za mineralogijo, petrografijo in nauk o slojiščih na Tehnični fakulteti v Ljubljani. Leta 1926 je v Geografskem vestniku objavil razpravo Starost granita na Pohorju v kateri je pravilno ugotovil, da so žile granita v zahodnem delu Pohorja miocenske starosti - mlajše, kot so prvotno mislili. Njegove ugotovitve so takratni vodilni slovenski geologi zavrnili, šele kasneje je bila ugotovljena pravilnost trditev. Zaradi skromnosti avtoritetam ni nasprotoval in teze (Pohorje je raziskoval v okviru priprav na doktorsko disertacijo) ni razvil. To je bil tudi razlog, da ni nikoli doktoriral. Kasneje je objavil še več člankov mdr. Nekoliko geologije Dolenjske v Trgovskem listu (1938) ter nekaj prispevkov v Planinskem vestniku. Prevedel je knjigo Alexandra Fersmana (enIz življenja kamnov (1935). Asistent je ostal do upokojitve leta 1945, čeprav so mu po Hinterlechterjevi upokojitvi ponudili mesto profesorja. V času delovanja na fakulteti je večinoma živel v samostanu na Viču.

Po upokojitvi je nadaljeval z delom na področju geologije, čeprav mu je v prvih letih po drugi svetovni vojni precej težav povzročala Ozna, ki mu je zaplenila arhiv in kartografsko gradivo. Kasneje je večino gradiva, tudi zaradi pritiska podjetij s katerimi je sodeloval kot strokovnjak za geologijo, dobil nazaj. Z geološkimi študijami je sodeloval pri številnih velikih projektih na območju Slovenije. Sodeloval je pri gradnji hidroelektrarn na Dravi (Dravograd, Vuzenica, Vuhred, Mariborski otok), raziskoval geološko podlago za gradnjo hidroelektrarn na manjših rekah (Kamniška Bistrica, Triglavska Bistrica, dolina Jesenice, dolina Bele pri Bašlju) ter svetoval pri gradnji hidroelektrarn v Medvodah in Mostah pri Žirovnici in sanaciji hidroelektrarne na Hublju pri Vipavi. Ocenjeval je tudi zalogo rud in kamnin po kamnolomih, sodeloval pri sanacijah plazov ter gradnji in vzdrževanju cest. Mdr. je sodeloval pri gradnji ceste Ljubljana - Kranj ter ceste na Golnik. V okolici rojstnih Dolenjskih Toplic je zbiral podatke o geološkem razvoju območja in termalnih vrelcih. Sodeloval je tudi pri raziskavah termalnih vrelcev (Čateške in Šmarješke Toplice ter Laško) in slatin (Goričko). Zadnje strokovno delo je bilo posvečeno sanaciji pobočij pri cerkvi v Tunjicah leta 1962.

Do leta 1950 je živel v samostanu na Viču, med letoma 1950 in 1956 je bil nastavljen v Novi Štifti, od koder je upravljal tudi župnijo Gora pri Sodražici (1953-1956). Leta 1956 je bil prestavljen v frančiškanski samostan v Kamnik, potem ko ni hotel prevzeti službe predstojnika samostana v Novi Štifti. V Kamniku je prevzel pastoralno skrb za župnijo Nevlje, ki jo je opravljal, dokler mu je zdravje dopuščalo. Ob rednem delu v samostanu (maševanju, spovedovanju) se je posvetil rezbarstvu. Znani so predvsem njegovi križi, ki krasijo številne domove po Sloveniji in tujini. Svoja rezbarska dela je podpisoval s kraticama PJ. Veliko se je posvečal tudi raziskovanju zapuščine Jurija Humarja - čudodelnika s Primskovega. Knjiga Čudodelnik s Primskovega, ki jo je uredil, je izšla leta 1969, kmalu po njegovi smrti. Umrl je leta 1969 v frančiškanskem samostanu v Kamniku.

Pisal je tudi spomine in jih naslovil Nekaj spominov iz življenja starega meniha, leta 2000 je izšla zbirka kratke proze Mozaik mojega življenja.

Vnos: MS


Nazaj Naprej