A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Natisni

Josip Benkovič

biograf, duhovnik, pisatelj, zgodovinar.

* 25. 2. 1869, Kamnik
5. 11. 1901, Velesovo - Adergas


Območje delovanja: Kamnik, Ljubljana, Novo mesto.


Bil je sin Valentina Benkoviča in Marije, roj. Ogrinec, sestre Josipa Ogrinca. Njegova brata sta bila Alojzij in Ivo Benkovič. Rodil se je leta 1869 v Kamniku. V Ljubljani je leta 1892 končal bogoslovje. Služboval je po Dolenjskem in Gorenjskem, kratek čas je bil prefekt Alojzijevišča v Ljubljani. Kot kaplan je služboval v Dobrniču, a je bil že leta 1894 premeščen v Novo mesto. Od tu je zaradi šibkega zdravja prišel za kaplana v Naklo

Že kot dijak je pričel objavljati v raznih mladinskih listih (Domače vaje, Vrtec). Sodeloval je še pri drugih listih in pisal članke za Slovenca in Domoljuba, kjer je bil nekaj časa tudi glavni urednik. Mladostno ukvarjanje z leposlovjem je kmalu zamenjal za raziskovanje slovenske kulturne zgodovine. Še posebno so ga zanimali življenjepisi njegovih ožjih rojakov. Napisal je biografije svojega strica po materi, pisatelja Josipa Ogrinca, življenjepis kamniškega prevajalca in duhovnika Jurija Japlja (Jurij Japelj, stolni kanonik in slovenski pisatelj, Dom in svet 1894), kamniškega župnika Maksimilijana Leopolda Raspa in njegovih sodelavcev. Med kaplanskim službovanjem v Dobrniču je zbiral gradivo za življenjepis misijonarja Friderika Ireneja Barage in pisal o drugih pomembnih osebnostih kot je bil Kamničan Andrej Bernard SmolnikarDom in svet je leta 1890 objavil njegove črtice o rokovnjačih, v katerih zasleduje izvor, vzroke in organizacijo te tajne družbe. Gradivo je nabiral deloma iz uradnih spisov in deloma od ljudi, ki so rokovnjače še poznali. Ob stoti obletnici prve Vodnikove Velike pratike je v Dom in svet-u leta 1895 objavil daljšo literarnozgodovinsko razpravo Slovenski koledarji in koledarniki. Zaradi šibkega zdravja so ga leta 1899 iz Alojzijevišča v Ljubljani poslali za kaplana v Komendo. Tu je ostal do leta 1901, ko je vstopil med cistercijane v Stični. Njegova najobširnejša cerkveno-zgodovinska študija se je imenovala Ljubljanska škofija in škofijske sinode (1901), ki je posthumno izšla pod naslovom Slovenski reformatorji (1902). Že po nekaj mesecih samostanskega življenja je leta 1901 umrl v župnišču Velesovo (Adergas), kamor se je odpravil zdravit. Pokopali so ga na Žalah v Kamniku.

Vnos: PP


Nazaj Naprej