A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Janez Tominc (vir: Kamniški občan, leto 32 (1992), št. 17, str. 6)

Viri in literatura

Kocbek, Edvard: Listina, Ljubljana, 1982.

Kocbek, Edvard: Zbrano delo. Knj. 6, Ljubljana, 1996.

Šmid, Franc: Ob petdesetletnici smrti Janeza Tominca. V: Kamniški občan, leto 32 (1992), št. 17, str. 6.

Pibernik, France: Janez Tominc in njegova tragična zgodba, v Kamniški zbornik (1998), letnik 14, 133140.

Pibernik, France: Janez Tominc in njegova tragična zgodba, v: Zaveza št. 26, (na zaveza.si).

Pibernik, France: Jutro pozabljenih, Celje, 1991, str. 239-241.

Natisni

Janez Tominc - Tomaž Slivnik

partizan, pisatelj, sodelavec OF, zgodovinar.

* 24. 5. 1921, Kamnik
2. 9. 1942, Primča vas





Rodil se je leta 1921 v Kamniku. Oče Jakob Tominc je bil doma iz Potoč pri Senožečah in je v Kamniku opravljal službo sodnega sluge, mati Jožefa, roj. Šmid je bila doma iz Tržiča. Sprva so stanovali v pritličju sedanje občinske zgradbe na Glavnem trgu, po očetovi upokojitvi so se preselili v novozgrajeno hišo v Mekinjah. Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku in bil sošolec Jakoba Savinška. Nato se je vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. V nižjih razredih gimnazije je pisal pesmi, povesti in črtice, v višjih razredih pa ga je pritegnila zgodovina. Tudi v rokopisnem zborniku Domače vaje je sodeloval z zgodovinskimi in sociološkimi razpravami. Maturiral je leta 1940 in se vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S tem je razočaral sorodnike, zlasti mater, ki je želela, da bi študiral teologijo in postal duhovnik. Zaradi domačega pritiska je le tri dni po vpisu na zgodovino napisal prošnjo za sprejem v bogoslovno semenišče, bil sprejet, vendar se v semenišču ni pojavil - ostal je pri študiju zgodovine. Kot študent se je pridružil društvu Zarja, ki je bilo v tistem času že močno povezano z Edvardom Kocbekom in njegovo revijo Dejanje.

Med poletnimi počitnicami leta 1940 se je pridružil članom društva Bistrica na izletu v Kamniško Bistrico, ki ga je s kitaro popestril Cene Matičič, ter sodeloval na društvenem zboru, na katerem so sklenili, da bodo izdajali svoj list. Po zaslugi Staneta Gabrovca in Milana Matjašiča je še med temi počitnicami izšel tipkopisni zbornik Bistrica (Izpoved mlade volje), v katerem je poleg Franceta Balantiča, Vinka Bernota, Emilijana Cevca, Staneta Gabrovca in Milana Matjašiča svoj prispevek objavil tudi Tominc (Slovenska narodna zavest v preteklosti).

Po pričetku druge svetovne vojne v Jugoslaviji se je umaknil v Ljubljano, kjer je želel nadaljevati s študijem. Takoj se je vključil v Osvobodilno fronto in sicer kot zaveden Slovenec in kristjan. Povezan je bil zlasti s Kocbekom in njegovo skupino. Zaradi vse hujšega pritiska italijanskih oblasti in aretacij se je 15. maja 1942 umaknil v ilegalo in se za vsega pet dni izognil splošni raciji v Jegličevem domu, v kateri je bil aretiran tudi Gabrovec in poslan v Koncentracijsko taborišče Gonars. Prevzel je partizansko ime Tomaž Slivnik. Vključil se je v Okrožni odbor OF Stična-Struge in v Suhi krajini deloval kot predstavnik krščanskih socialistov (en). V svojih dnevnikih in spominih iz tega obdobja (mdr. TovarišijaListina) ga večkrat omenja tudi Kocbek. Ves čas je bil v civilu in med prebivalstvom opravljal propagandno delo, se udeleževal sestankov in javno nastopal. Med bivanjem v Ambrusu se je srečal z Emilijanom Cevcem in si skupaj z njim ogledal cerkev Kamni vrh pri Ambrusom.

Njegovo delo je prekinila roška ofenziva v avgustu 1942. Predlagali so mu, da se z borci umakne v Belo krajino, vendar se je odločil ostati v Suhi krajini. Nekaj tednov se je skrival v skalnatem kraškem predelu jugozahodno od Ambrusa, po koncu ofenzive se je vnovič pojavil v Ambrusu. Toda položaj v Suhi krajini se je močno spremenil - prišlo je do ostre delitve med simpatizerji in nasprotniki partizanskega gibanja. Pričele so se priprave na ustanovitev vaških straž. Sestanek, na katerem se je Tominc z nekdanjimi sodelavci želel dogovoriti za nadaljnje skupno delovanje je bil 2. septembra ob 22. uri v vrtači med Ambrusom in Primčo vasjo. Sredi govora je eden izmed kmetov (v času, ko je bila Suha krajina del osvobojenega ozemlja, je bil izvoljen za predsednika narodnoosvobodilnega odbora [sh] ) Tominca od zadaj udaril s kamnom po glavi, kar je bil znak za splošni napad. Uspelo mu je še zakričati, nato pa je obležal z razbito glavo. Šest domnevnih morilcev ga je nato odvleklo proti Ambrusu in pustilo ležati blizu ceste. Naslednji dan so njegove komaj prepoznavne ostanke pokopali na pokopališču v Ambrus. Po vojni so ga prekopali na pokopališče v Mekinjah. Mašo zadušnico je 21. oktobra 1945 daroval njegov gimnazijski profesor zgodovine dr. Maks Miklavčič ob prisotnosti številnih njegovih prijateljev in članov Zarje. Ob grobu je bil govornik Stane Gabrovec, Jože Udovič mu je v spomin napisal pesem.

Vnos: MS


Nazaj Naprej