A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Franc Leskošek - Luka (vir: nakamniskem.si)

Viri in literatura

Enciklopedija Slovenije, zv. 6, Ljubljana, 1992.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2008.

Tovariš Luka. V: Znameniti Celjani, Celje, 2004, str. 58-59.

Umrl je Franc Leskošek Luka. V: Kamniški občan, leto 23, št. 11, str. 1 (na dlib.si).

V spomin našega velikega prijatelja in častnega občana. V: Naš čas, leto 19, št. 22, str. 1 (na dlib.si).

Poglejte še

Franc Leskošek Luka (na castni.nakamniskem.si)

Očetje in pogrebniki paradnih konjev (na slovenskenovice.si)

Wikipedia (sl)

Natisni

Franc Leskošek - Luka

častni občan/meščan, kovinar, minister, narodni heroj, partizan, politik, poslanec, revolucionar, sodelavec OF.

* 9. 12. 1897, Celje
5. 6. 1983, Ljubljana





Franc Leskošek se je rodil leta 1897 v Celju v družini delavca Franca in gospodinje Terezije. Po končani osnovni šoli v Trnovljah, se je vpisal v meščansko šolo. Bil je vajenec pri ključavničarju v Žalcu, nato se je v Westnovi tovarni v Celju (kasneje EMO Celje) izučil za kovinostrugarja. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in večino časa preživel na soški fronti. Po koncu vojne je bil med prostovoljci, ki so odšli v boj za severno mejo na Koroškem. Po koroškem plebiscitu se je vrnil v Celje, kjer se je zaposlil v Westnovi tovarni emajlirane posode in se aktivno vključil v sindikalno gibanje. V tovarni je sodeloval pri organizaciji stavk (mdr. leta 1922), zaradi česar je moral podjetje zapustiti. V prihodnjih letih je bil zaposlen v številnih tovarnah po Evropi, kjer je sodeloval pri organizaciji vedno novih stavk. Član Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) je bil od leta 1926, od leta 1934 je bil član njenega centralnega komiteja (CK).

Leta 1933 se je vrnil v domovino in bil v ljubljanskem Saturnusu izvoljen za delavskega zaupnika, nato še za tajnika Zveze kovinarskih delavcev za Slovenijo in predsednika strokovne komisije združenih delavskih strokovnih sindikatov za Slovenijo. V ozadju je deloval kot ilegalni komunistični funkcionar ter izkoriščal svoj položaj za radikalizacijo delavskega gibanja. Pri tem mu je bilo v veliko pomoč, da oblasti dolgo niso vedele, da je komunist. Z vseh javnih funkcij je bil odstranjen v letih 1936 in 1937 ter bil nekaj časa zaprt. Leta 1936 je kot edini Slovenec postal član politbiroja CK KPJ, leta 1937 je bil na ustanovnem kongresu KPS izvoljen za sekretarja njenega CK. Na zadnjih parlamentarnih volitvah v Kraljevini Jugoslaviji leta 1938 je kandidiral na listi združene opozicije. Leta 1940 se je s pravočasnim umikom v ilegalo izognil aretaciji ter bil vnovič izvoljen v CK KPJ.

Po pričetku druge svetovne vojne se je znašel v vodstvu tako jugoslovanskega kot slovenskega komunističnega odpora ter vodil vojaško komisijo CK KPS. Na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte je bil izvoljen v njen Izvršni odbor, po ustanovitvi Vrhovnega poveljstva slovenskih partizanskih čet je postal njegov prvi komandant. Prevzel je partizansko ime Peter Strugar, ki pa ni nikoli povsem izpodrinilo partijskega imena Luka. Najvišje mesto v slovenski partizanski vojski je zasedal do 1. oktobra 1942, ko ga je zamenjal Ivan Maček - Matija. S tem je bila njegova vojaška vloga končana, posvetil se je predvsem političnemu delovanju. Bil je med podpisniki Dolomitske izjave. Oktobra 1943 je bil na zborovanju v Kočevju izvoljen v IO SNOO, na zasedanju AVNOJ v Jajcu pa v njegovo predsedstvo.

V prvi slovenski povojni vladi je postal minister za industrijo in rudarstvo, na volitvah v zvezno skupščino jeseni 1945 je bil nosilec liste ljudske fronte za volilni okraj Celje. Leta 1947 je postal minister za težko industrijo v zvezni vladi in bil tesno povezan z industrializacijo v Jugoslaviji ter povojno obnovo in širitvijo slovenske industrije. V naslednjih letih je opravljal še vrsto funkcij tako na nivoju republike kot federacije. Med letoma 1951 in 1953 je bil predsednik sveta za industrijo LRS, v obdobju 1953-58 je bil član Zveznega izvršnega sveta, med letoma 1958 in 1963 podpredsednik zvezne skupščine. Med letoma 1945 in 1963 je bil tudi poslanec slovenske skupščine in opravljal številne vodilne funkcije v družbenopolitičnih organizacijah (SZDL, ZZB). Bil je del nedotakljivega partijskega vrha in dolgoletni prijatelj Josipa Broza-Tita.

Dobil je številna visoka državna odlikovanja, med drugim red narodnega heroja in red junaka socialističnega dela. Prejel je tudi visoka odlikovanja Poljske, Egipta, Etiopije in drugih držav. Do konca življenja je imel velik vpliv na slovensko politiko, zlasti na območju Celja in Velenja. Bil je častni občan Celja, Maribora, Ljubljane in številnih drugih slovenskih občin. Leta 1981 ga je za častnega občana proglasila tudi kamniška občinska skupščina.

S Kamnikom je bil povezan že prej. Nekaj časa je bil kovinar v Titanu, kasneje je v kamniški občini politično deloval. Julija 1939 je imel v Volčjem potoku sestanek, na katerem je bilo sprejetih v KPS pet delavcev, ki so nato osnovali partijski celici v tovarnah Titan in Remec. Avgusta tega leta je bila v koči na Mali planini, ki jo je sam najel, 5. državna konferenca SKOJ. Tudi v povojnih letih je pogosto prihajal v Kamnik. Umrl je leta 1983 v ljubljanskem kliničnem centru in bil na lastno željo pokopan v grobnici narodnih herojev v Celju.

Vnos: MS


Nazaj Naprej