Rodil se je leta 1826 v Podgorju pri Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval pri frančiškanih v Kamniku, gimnazijo pa kot gojenec Alojzijevišča v Ljubljani. Licejski študij je končal v Ljubljani in v letih 1848-1849 tu poslušal pravna predavanja v slovenščini. Leta 1853 je doštudiral pravo na dunajski univerzi in nato služboval na Hrvaškem. Od leta 1861 je bil pomožni uradnik v Mokronogu in Kočevju, leta1864 je postal sodnik na Brdu pri Lukovici,  leta 1866 policijski komisar na ljubljanskem magistratu. Med leti 1871 in 1872 je bil notar v Idriji, od leta 1873 dalje pa v Litiji. Njegovo zgodnje pesništvo je zaznamovano z domoljubjem (Lipi, Rojakom, 1849), pripovedništvo pa z romantiko (povest Vladimir i Kosara, Slovenska bčela, 1851). Napisal je tudi narodni ep o Petru Klepcu (1851), ki pa je le obsežnejša pripovedna pesem. Leta 1865 se je kritično odzval na izid pesniške zbirke Simona Jenka in bil jezikovni mentor Josipa Vošnjaka. Pomembnejše je bilo njegovo delo na področju praktičnega jezikoslovja. Zavzemal se je za razumno naslonitev slovenskega jezika na starocerkvenoslovanščino in uveljavil t.i. nove oblike. V teoriji in praksi je oblikoval slovenski parlamentarni in pogovorni jezik. Bil je tudi prevajalec in med drugim prevedel srbsko narodno pesem Kraljevič Marko in vila (1849). V politiki je deloval od leta 1862 in bil naslednje leto izvoljen v kranjski Deželni zbor. Zagovarjal je pravice Slovencev, potrebo po slovenski univerzi in načela naravnega prava proti načelom zgodovinskega. Kranjski deželni zbor ga je leta 1867 izvolil v dunajski Državni zbor. V njem je iz bojazni pred zaostritvijo nemškoliberalne vladne usmeritve glasoval za dualizem. Pozneje se je zavzemal za politiko slovenske navzočnosti v parlamentu po češkem zgledu. Leta 1873 pa se je zaradi staroslovensko-mladoslovenskih trenj začasno umaknil iz politike. Leta 1877 se je vanjo vrnil in bil kot »kristalizirana slovenska pamet« (Janez Bleiweis) spet izvoljen v kranjski deželni zbor. Ob Bleiweisovi smrti je bil razglašen za njegovega naslednika, kar pa ni obveljalo. Kot zagovornik pretežno staroslovenskih idealov se je po Mahničevi »ločitvi duhov« pridružil liberalcem in bil do 1895 voljen v kranjski deželni zbor. Vse do konca življenja se je odzival na slovensko literarno ustvarjanje in jezikovno prakso. Umrl je leta 1921 v Litiji.

Vnos: PP