Skoči do osrednje vsebine Kamniško-komendski biografski leksikon > Oseba

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

 

A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Vladimir Bartol (vir: dlib.si)

Viri in literatura
Bartol, Vladimir, Po dvajsetih letih: opombe k drugi izdaji Alamuta. V: Vladimir Bartol, Alamut, Ljubljana, 2001, str. 494503.

Cuderman, Vinko: Spremna beseda. V: Vladimir Bartol, Konec pustolovstva, Ljubljana, 2000, str. 101

139.


Enciklopedija Slovenijezv. 1, Ljubljana, 1992.

Košuta, Miran, Alamut: roman – metafora. V:  Vladimir Bartol, Alamut, Ljubljana, 1988, str. 551595.


Mušič, Janez, O Vladimirju Bartolu. V: Vladimir Bartol, Alamut, Ljubljana, 1988, str. 551595.

Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon, AL, Ljubljana, 2008.

O življenju in delu Vladimirja Bartola. V: Vladimir Bartol, Čudež na vasi, Trst, 1984, str. 427428.

Paternu, Boris, Bartolov Al Araf. V: Vladimir Bartol, Al Araf: Zbirka literarnih sestavkov, Ljubljana, 2002, str. 340341.

Poglejte še
Alamut - Wikipedija (sl)

Assassin's Creed. Wikipedija (sl), (en)

Bartol, Vladimir (na primorci.si)

Pred 110. leti se je rodil Vladimir Bartol: njegov Alamut je dočakal 33 izdaj v 11 jezikih (na dnevnik.si)

Vladimir Bartol 110. obletnica rojstva (na youtube.com)

Vladimir Bartol in »priskledniki poniglavega realizma« (na delo.si)

Vladimir Bartol, the Author of Alamut (na ukom.gov.si)

Wikipedija (sl), (en), (fr)
Natisni

Vladimir Bartol

kritik, pisatelj, prevajalec, sodelavec OF.

* 24. 2. 1903, Sv. Ivan, Trst
12. 9. 1967, Ljubljana


Območje delovanja: Beograd, Kamnik, Ljubljana, Trst.


Vladimir Bartol se je rodil na pustni torek leta 1903 v slovenski vasici Sv. Ivan v Trstu kot tretji izmed sedmih otrok. Oče Gregor Bartol je bil po poklicu poštni uradnik, mati Marica Nadlišek Bartol pa je bila učiteljica, pisateljica in urednica prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka. Osnovno šolo in šest razredov gimnazije je obiskoval v Trstu. V začetku 20-ih let se je družina preselila v Ljubljano, kjer je leta 1921 maturiral in se vpisal na študij biologije, filozofije in geografije na tamkajšnji univerzi. V času študija se je navdušil nad delom Sigmunda Freuda, čigar tolmačenje duševnih pojavov ter opis dinamike med nezavednim in zavednim (zlasti v povezavi s spolnostjo) je pomembno zaznamovalo njegovo ustvarjanje. Kot študent se je ukvarjal s pisanjem romana Tretji cesar ter dram Dr. Mesmer, Cortez in Montensuma, Grof Cagliostro in Cesare Borgia. Šlo je večinoma za literarne poskuse, ki niso doživeli objave, njihovi naslovi pa kažejo, da so ga že v tem obdobju zanimala zgodovinska tematika in velike osebnosti. V letu 1925 je diplomiral z nalogo O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotrno reakcijo na zunanje vtise. Leta 1924 se je v severni triglavski steni ponesrečil filozof in alpinist dr. Klement Jug, Bartolov prijatelj, vzornik in mentor, katerega je Bartol v svojih delih večkrat upodobil, posvetil pa mu je tudi esej Dr. Jugov etični nazor (1926).

V letih 1926 in 1927 je študiral biologijo, psihologijo in psihiatrijo na pariški Sorboni. V Parizu se je seznanil z Josipom Vidmarjem, okrog katerega so se zbirali v Franciji živeči slovenski literati. Pridružil se je improviziranemu literarnemu krožku, v katerem je maja 1927 bral črtico Ljubezen velikega kana. Vidmarju je bila črtica všeč in je Bartola opozoril na zgodbo o orientalskem mogotcu, ki si je izmislil način, kako narediti iz mladih vernikov slepo orodje za svoje oblastniške načrte. Bartol si je postavil desetleten rok za preoblikovanje zgodbe v roman. Ob koncu tega leta je v Parizu napisal še novelo Don Lorenzo de Spadoni (objavljena 1933), katere glavni junak kot otrok doživi krivico in spozna, da etične norme zanj ne veljajo.

Leta 1928 je odšel na služenje vojaškega roka v Petrovaradin. Po vrnitvi iz Vojvodine se je večinoma preživljal kot samostojni književnik, bil pa je tudi korektor, prevajalec in urednik. Največ je sodeloval z revijo Modra ptica, katero je ob koncu 30-ih tudi urejal. Med letoma 1933 in 1934 je urejal tudi Slovenski beograjski tednik. Leta 1930 je za revijo Modra ptica prevedel nekaj odlomkov iz Nietzschejevega dela Tako je govoril Zaratustra. Leta 1932 je napisal dramo Lopez, katere glavni junak propade v boju zoper podle in omejene tekmece. Igra, ki je vsebovala veliko avtobiografskih elementov (glavni junak Lopez naj bi bil podoba avtorja samega), je naletela na negativen odziv tako pri občinstvu kot pri kritikih. Leta 1935 je izšla zbirka novel Al Araf: zbirka literarnih sestavkov, za katere je v svojih zapiskih poudarjal, da so tesno povezane z zbiranjem gradiva in raziskovanjem v okviru priprav na pisanje romana Alamut. V tem obdobju je napisal več esejev, med katerimi velja omeniti zapise Med človekom in Bogom (Goethejeva mladostna ljubezen), izšel v Ljubljanskem zvonu (1932) ter E. A. Poe (1932/33) in Onkraj tolmačenja sanj (1934/1935), ki sta bila objavljena v Modri ptici. Naslednje leto je v tej reviji izšla tudi novela Konec pustolovstva.

Oktobra 1936 se je Bartol preselil v Kamnik. S seboj je vzel 80100 knjig in že precej zbranega gradiva ter se posvetil pisanju romana Alamut. Najprej je imel namen napisati čim bolj točen zgodovinski roman, vendar je zgodba prerasla tudi v psihološki, idejni in filozofski roman. V uporabi dialoga je sledil Platonu, v pripovedni tehniki Poeju, viden pa je tudi velik vpliv Dostojevskega, Nietzscheja in Freuda. Roman temelji na natančnem študiju zgodovinskih virov, filozofskih del, Machiavellija in Korana. Za moto mu je postavil Nietzschejevo misel: Nič ni resnično, vse je dovoljeno, za katero je trdil, da so jo zapisali že izmaelitski (en) misleci okrog leta 1000. Alamut je izšel leta 1938 pri založbi Modra ptica, vendar ni doživel pričakovanega uspeha. Ker se mu je zdelo, da ga je literarna kritika neupravičeno prezrla oz. krivično ocenila, je postal sam svoj literarni zgodovinar. Shranjeval je vse odmeve na svoje delo, dodajal lastna opažanja in jih zbiral v mapi naslovljeni Alamutiana. Roman je takoj po izidu ponudil ameriški filmski družbi MGM, a ga je ta zavrnila. Večje zanimanje je roman vzbudil šele v 80-ih letih, zlasti po uspehu francoskega prevoda. Danes Alamut velja za eno največkrat prevajanih del nastalih v slovenskem jeziku. V času bivanja v Kamniku se je udeleževal srečanj Krožka prijateljev Francije pod vodstvom Klavdije Žvokelj Gabrijelčič.

Leta 1939 je napisal roman Čudež na vasi (izšel 1984), katerega izid je preprečila vojna. Pobudo za delo je dobil po resničnem dogodku iz leta 1925, ko je hipnotizer tako uspaval žensko, da se več dni ni zbudila. Bartol je s svojim znanjem psihoanalize primer uspešno rešil, vaščani pa so v njem, čeprav je šlo za strokovni poseg, videli pravega čudodelnika. Istega leta je v Modri ptici objavil esej Ob smrti Sigmunda Freuda. Poročil se je leta 1940 in imel z ženo Katarino Podobnik dva otroka.

Po pričetku vojne ga je julija 1941 poiskal Josip Vidmar in ga pridobil za sodelovanje v Osvobodilni fronti, kjer je postal drugi tajnik Kulturnega plenuma OF. V tem obdobju je napisal dramo Empedokles. Po vojni je bil najprej tajnik ljubljanske Drame (19451946), nato je leta 1946 odšel v Trst in sodeloval pri Primorskem dnevniku. Leta 1948 je v Razgledih objavil štiri Tržaške humoreske, ki so kasneje (1957) izšle tudi samostojno. Leta 1956 so v Primorskem dnevniku pričeli izhajati spomini na mladost naslovljeni Mladost pri Sv. Ivanu. Ker mu italijanske oblasti po letu 1956 niso več obnovile dovoljenja za bivanje v Trstu, se je moral vrniti v Ljubljano, kjer mu je Vidmar priskrbel službo pri SAZU. Najprej je bil referent za tisk, od leta 1960 pa upravnik znanstvenega oddelka SAZU. Naslednje leto so pri Mladinski knjigi izšle reportaže Obiski pri slovenskih znanstvenikih. Umrl je leta 1967 po daljši bolezni.

Bartol nima veliko samostojnih del, je pa napisal kopico prispevkov in člankov, ki so izhajali v različnih časopisih in revijah. Pisal je uvode, predgovore, prispevke v zbornike, biografije, nekrologe, intervjuje, itd. Posebej sta ga zanimala gledališče in dramska ustvarjalnost, o katerih je pisal recenzije, poročila in kritike. Kot prevajalec je prevajal iz ruščine, srbščine, nemščine in angleščine. Veliko literarnih stvaritev je za časa njegovega življenja ostalo neobjavljenih oz. v rokopisu.

Vnos: MS 


Nazaj Naprej