Pomembno in odločilno vlogo pri njegovi usmeritvi je imel Josip Nikolaj Sadnikar. Leta 1889 je le-ta spoznal nadarjenega mladega Aparnika, takrat trgovskega pomočnika pri Šarabonu v Ljubljani, in ga navdušil za fotografijo. V letih 1892–1895 se je, na Sadnikarjevo pobudo, odpravil na Dunaj v uk k fotografu, pri katerem je Sadnikar kupoval fotografski material. Tu je ostal dve leti, naredil izpit in dobil mojstrsko diplomo. Obenem je postal tudi član Društva fotografov na Dunaju [de]. Vseskozi je vzdrževal stike z Dunajem in s sočlani, posebej s fotografom Kinschlom, ki mu je še leta 1938 pošiljal filme in ostali material za prodajo.

Dne 8. maja 1895 je Aparnik dobil dovoljenje za opravljanje fotografske obrti (»vršitev svobodne obrti fotografske«) v Kamniku (s sedežem na Grabnu) in kasneje v t. i. Frankovi hiši na današnji Maistrovi ulici odprl svoj prvi »fotografični atelje«. Ob koncu leta 1909 sta skupaj z ženo Justino, s katero sta se poročila 24. oktobra 1904, odkupila Prašnikarjevo hišo z gospodarskimi poslopji in vrtom na Šutni. Na dvorišču sta zgradila »fotografski paviljon«.

V ateljeju je imel Aparnik številne rekvizite, ki so bili potrebni za različne scene, vključno z dvema nepremičnima kulisama in eno premično. Med drugim je imel »salonsko« kamero, starejši model z lesenim ohišjem, za posnetke zunaj ateljeja pa »portabel (prenosni)« fotoaparat. Vseskozi je spremljal razvoj fotografske tehnike. Leta 1939 je npr. uporabljal dva novejša fotoaparata za zunanje posnetke. Kot najbolj znan fotograf v mestu je imel celo leto veliko dela, glavna sezona je trajala od pomladi pa do jeseni. Z motorjem je potoval po kamniškem in domžalskem območju ter slikal obhajila, birme, poroke, nove maše itd. Veliko je delal tudi v ateljeju, kjer je fotografiral skupine, družine in posameznike.

V zimskem času, ko je bilo strank manj, se je ukvarjal tudi s kopiranjem in retuširanjem fotografij, izdelovanjem razglednic, kasneje je izdeloval tudi fotografije za osebne dokumente. Pri delu so mu pomagali žena Justina, nečakinja Emilija, sinova, žena Marta ter vajenci in pomočniki. Do leta 1945 je bil Aparnik edini fotograf v Kamniku. Atelje Aparnik je v Kamniku več kot pol stoletja opravljal fotografsko obrt,  tj. od leta 1895 do 1953, ko jo je zaradi starosti in bolezni opustil.

Poleg fotografske obrti je imel Aparnik še vrsto drugih prijavljenih obrti: »laterna magica« (predhodnica diaprojektorja [en]), s katero se je Aparnik začel ukvarjati že v letih 1899/1900 in z njo do leta 1904 potoval po sejmih, večjih mestih in naseljih na Kranjskem, Dolenjskem, Beli in Suhi krajini ter predvajal diapozitive. Šlo je za nekakšno kombinacijo gledališke igre in filmske projekcije. Kasneje je kupil projektor, s katerim je do sredine 20-tih let predvajal filme v parku za starim kamniškim gasilskim domom. Poleg tega se je ukvarjal tudi s trgovino s fotografskimi potrebščinami (1932), leta 1939 je odprl prvo drogerijo v Kamniku, kot dejavnost je prijavil tudi žaganje drv (1929) ipd. Sam je zalagal in izdajal tudi razglednice in zloženke ter razvijal amaterske filme.

Fotografije Franca Aparnika segajo v čas od leta 1895 pa do začetka petdesetih let 20. stoletja. Aparnik je bil v svoji motiviki in vrsti izdelkov izredno širok, »nič« se ni zgodilo, ne da bi Aparnik fotografiral in na ta način dokumentiral.

Vnos: BP