Marija Vera (rojena Frančiška Ksavera Marija Eppich) se je rodila v Kamniku kot najmlajša hči Jakoba in Marije Jožefe Kunigunde Eppich. V otroških letih si je želela postati svetnica ali vsaj nuna. Pri trinajstih letih je ostala brez staršev in se je preselila k stricu, ki je bil kaplan v Lipici. Šolala se je na Cesarsko-kraljevem učiteljišču v Gorici (1897-1901), kjer sta se šolali tudi njeni starejši sestri.
Po končanem učiteljišču je eno leto poučevala v dvorazrednici na Pliskovici, nato pa dve leti v Štanjelu na Krasu. V prostem času je obiskovala tržaško opero (it), gledališče in čitalnico ter prebirala dela naturalistov. Pri 23 letih je odpotovala na Dunaj, se sestala s profesorjem na tamkajšnjem konservatoriju ter se leto dni kasneje poslovila od Krasa in začela s igralskim šolanjem na Dunaju, kjer je sprejela službo učiteljice, da je lahko krila svoje stroške. Že v času šolanja so kritiki v njej prepoznali velik igralski talent in tudi v njenem spričevalu so bile samo odlične ocene. Rezultat njenih uspehov je bila pogodba s tedaj vodilnim avstrijskim gledališčem dunajskim Burgtheatrom (de), kjer naj bi se njen angažma začel jeseni 1908, pred tem pa naj bi dobila izkušnje v kakem manjšem gledališču. Priložnost je dobila v züriškem Stadttheatru (de), kjer je prodrla z odličnimi upodobitvami klasičnih tragedijskih vlog. Kljub pomembnim uspehom v Zürichu se njena pogodba z dunajskim Burgtheatrom leta 1908 ni uresničila. Razlog za to je bila njena poroka z latvijskim baronom Ottom von Osten Sacknom in rojstvo njune hčere Marie Luise. Dunajsko gledališče za poročeno igralko, čeprav baronico, ni bilo več zainteresirano. Marija Vera je ostala v Zürichu do leta 1910. V sezoni 1910-1911 je bila angažirana v Mannheimu. Leta 1911 je postala članica Deutsches Theatra (de) v Berlinu, ki ga je vodil znani režiser Max Reinhardt (de). Z njegovim ansamblom je gostovala v Budimpešti, Rigi, St. Petersburgu, Dresdnu, in Frankfurtu na Majni. Največje uspehe je doživljala v monumentalnih uprizoritvah, kakršne so bile Ajshilova Oresteja, Hofmannsthalov (de) Slehernik, Shakespearova Romeo in Julija ali Maeterlinckova Modra ptica. Navduševala je z mogočnim govorom, ki ga je umetniško oblikovala kakor glasbo. Leta 1913 je nastopila v nemškem filmu Bismarck, ki ni ohranjen. Prva svetovna vojna je zanjo pomenila težko preizkušnjo. Maja 1914 je prekinila delo v Berlinu, nove priložnosti pa so bile zelo omejene: po kratkih angažmajih v Gradcu in Innsbrucku, je leta 1916 delo nadaljevala v nemškem gledališču v Gdansku. V času vojne se je mož s hčerko umaknil v Latvijo. Leta 1917 je zakon razpadel. Kariero na nemških odrih je zaključila v Baslu.
Po vojni je jeseni leta 1919, na vabilo nove jugoslovanske države odpotovala v Sarajevo, nato v Novi Sad in Beograd, leta 1923 pa končno v Ljubljano. Za štiridesetletno igralko je delo v Sarajevu prineslo velik izziv: naučiti se je morala novega jezika, naštudirati nove vloge in se prilagoditi okolju v katerem stalnega gledališča sploh ni bilo. Uspela je zlasti v delih Henrika Ibsena, Avgusta Strindberga (en) in Friedricha Hebbla. Vloga, ki jo je največkrat ponavljala in nadgrajevala je bila Hedda Gabler (en). V Ljubljani je odigrala več kot sto vlog, režirala je obsežen ciklus Ibsenovih dram, Goetheja in Shawa. Lotevala se je tudi specifičnih ženskih zadev, npr. drame poljske avtorice Zofije Nałkowske (en) Dom osamelih žena, z izključno žensko zasedbo (1931). Bila je ena redkih igralk, ki je v času med obema vojnama pisala strokovne članke v gledališke liste in revije. Zavzemala se je, da bi bilo gledališče najvišji forum za reševanje etičnih, moralnih, socialnih in religioznih problemov. Več kot 20 let je bila najstarejša članica ansambla ljubljanske Drame, čeprav so se tedaj igralke umikale z odrov že kmalu po štiridesetem letu.
Ob ustanovitvi Akademije za igralsko umetnost leta 1945, je postala profesorica za dramsko igro in umetniško besedo. Po vojni ni več veliko igrala. Za svoje delo je leta 1949 prejela priznanje Ministrstva za prosveto, v letih 1950 in 1951 pa Prešernovo nagrado. Umrla je januarja 1954 v Ljubljani. Njen grob je na starem delu ljubljanskih Žal.
V Kamniku so po njej poimenovali šolo in ulico.