Emil Adamič se je glasbeno sprva izobraževal na šoli Glasbene matice v Ljubljani in deloma kot samouk. 1911–12 je študiral na tržaškem konservatoriju (it), leta 1922 pa opravil državni izpit na konservatoriju v Ljubljani. Od 1897 je poučeval na šolah v Toplicah pri Zagorju ob Savi, Kamniku in Trstu. V Kamniku je v letih 1903–1909 poučeval na štirirazredni deški ljudski šoli. Nekaj let je vodil tudi Prvo slovensko pevsko društvo Lira, ki ga je ob njegovem odhodu v Trst odlikovalo z zlato značko. Z Liro je ostal v stiku tudi kasneje, predvsem kot kritik. Na slovesnosti ob 50-letnici ustanovitve zbora, 15. 10. 1932, je zbral in vodil zbor nekdanjih lirašev, ki so pod njegovim vodstvom zapeli dve pesmi. V Kamniku je nekaj let vodil tudi orkester Narodne čitalnice. V obdobju 1915–20 je poučeval na učiteljišču in konservatoriju ter bil ravnatelj opere v Taškentu. Vse do upokojitve 1932 je poučeval glasbo na učiteljišču in klasični gimnaziji v Ljubljani. V letih 1925–28 je bil dirigent Orkestralnega društva Glasbene Matice, 1928–29 pa urejal revijo Nova muzika, ki si je prizadevala, da bi s prispevki napredno usmerjenih glasbenikov slovenskemu občinstvu približala moderne glasbene smeri in dosežke. Deloval je tudi kot glasbeni kritik in recenzent v Edinosti, Novih akordih, Ljubljanskem zvonu in Jutru.
Je eden najpomembnejših slovenskih skladateljev v prvih desetletjih 20. stoletja. Sprva je skladal v smeri romantike, a se je pod vplivom skladatelja Gregorja Gojmirja Kreka kmalu razvil v neoromantika in sprejel tudi vplive novejših smeri, vendar se ni dosledno opredelil. Spada med najplodnejše slovenske glasbene ustvarjalce, njegova skladateljska zapuščina šteje več kot 1000 del. Med njimi prevladujejo vokalna dela, predvsem za moške, ženske, mešane in otroške zbore. V njegovem zborovskem opusu zavzemata posebno mesto narodna in mladinska pesem. Odlikujejo se obdelave ljudskih napevov iz zbirke Ivana Kokošarja. Z več kot 300 pesmimi je obogatil in na visoko raven dvignil mladinsko zborovstvo. Mojstrstvo je dosegel tudi s samospevi in programsko naravnanimi orkestralnimi deli. Po njem so poimenovali Učiteljski pevski zbor Slovenije.
Dela:
Orkestralna: Preludio di una commedia (1912); Otroška suita (1913); Tri turkestanske ljubavne pesmi (1917); Tatarska suita (1918); Iz moje mladosti (1922); Scherzo (1922); Ljubljanski akvareli (1925); Koroška suita (1936);
Komorna in solistična: Spominski listi, opus 2 (1902-03); Reverie, za rog solo, 2 flavti, 2 oboi, 2 klarineta in 2 fagota (1912); Sonatina in modo classico, za flavto in violino z godalnim kvartetom ali godalnim orkestrom brez kontrabasov (1916); Štirje otroški plesi (1928);
Vokalna: Pa ne pojdem prek poljan (1903); Pri zibeli (1906); Kot iz tihe zabljene kapele (1910); Vasovalec (1911); Nočne pesmi (1921); Viola (1923), Lepa Vida (1924); Svatovske pesmi (1925); Vragova nevesta (1925); Kadar vstanemo (1927); Igra na nebu (1928); Šaljivke (1929); Tri duhovne misli (1929); Tri Jenkove pesmi (1932); Smrt carja Samuela (1934).
Vnos: BP