Že v otroštvu je hodil v gore z očetom, ki je bil lovec in klasični planinec. Aktivneje se je z alpinizmom začel ukvarjati leta 1932, ko je skupaj s Karlom Biškom začel v Kamniško-Savinjskih Alpah raziskovati brezpotja in prehode do vrhov. Opravila sta tudi nekaj plezalnih poskusov in navduševala prijatelje za plezanje, pri čemer je bil posebno aktiven Kemperle. Leta 1935 je začel plezati tudi s študentom medicine Janezom Preslom. Skupaj s člani mlade generacije kamniških alpinistov je 13. aprila 1937 ustanovil alpinistični odsek znotraj kamniške podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD). Dne 26. aprila istega leta pa je kamniško podružnico SPD obvestil tudi, da znotraj alpinističnega odseka deluje tudi reševalni oddelek. Odbor podružnice je ustanovitev reševalnega oddelka potrdil.
Za največji plezalni uspeh Pavla Kemperla pred II. svetovno vojno velja dvodnevni vzpon po 600 m visoki severozahodni steni Rzenika, ki ga je opravil meseca maja leta 1939 skupaj z Binetom Benkovičem. Avgusta 1938 se je udeležil slovenskega plezalnega in reševalnega tečaja v Vratih. Leta 1940 je v Julijcih, v navezi z Binetom Benkovičem in Nacetom Vidmarjem preplezal Dolgo nemško smer v triglavski Severni steni. Ko se je aprila 1941 začela II. svetovna vojna tudi v Sloveniji, je Kemperle pomagal ohraniti del arhiva kamniške podružnice SPD in gorske reševalne službe tako, da ga je zakopal pod Rzenikom, del pa je načelnik Maks Koželj skril na podstrehi. Vojni čas je prekinil Kemperlovo udejstvovanje v gorah.
Po vojni je leta 1945 sodeloval pri organizaciji Fizkulturne zveze Slovenije (FZS) na Kamniškem, v okviru katere je tedaj delovala tudi podružnica SPD v Kamniku. Konec leta 1945 je odšel na novo službeno mesto logarja v Kokri in na Jezerskem, kjer je leta 1948 sodeloval pri ustanovitvi tamkajšnjega planinskega društva. Z Jezerskega se je v Kamnik vrnil leta 1951 in istega leta postal načelnik kamniške reševalne postaje. Tedaj je prišlo tudi do reorganizacije Gorske reševalne službe (GRS). Dotedanje tri reševalne postaje na Kamniškem (Kamnik, Kamniška Bistrica in Stahovica) so družili v eno samo postajo GRS Kamnik, s sedežem v Kamniku, postaji v Stahovici in v Kamniški Bistrici pa sta se preimenovali v obveščevalni točki. K sodelovanju v GRS si je prizadeval pritegniti mlade alpiniste in s tem pripomogel, da so kamniški reševalci alpinistično in reševalno tehniko obvladali do takšne mere, da so lahko reševali tudi iz najtežjih sten. Službo načelnika je opravljal do leta 1968. Tudi sam je prispeval k razvoju tedanje reševalne tehnike. Prvi v tedanji Jugoslaviji je začel pri reševanju na najbolj zahtevnih poteh uporabljati lesene zagozde za široke razpoke, o čemer je obširno poročal v Planinskem vestniku leta 1946 in tako prispeval k njihovi uveljavitvi. Leta 1952 je začel z urejanjem arhiva Planinskega društva Kamnik. Urejanje je trajalo do leta 1969.
Za svoje zasluge na področju kamniškega in slovenskega alpinizma je prejel vsa slovenska planinska priznanja in tudi Red zaslug za ljudstvo. V spominu kamniškega alpinizma je pustil globoke sledi. Odprl številne smeri v Kamniško-Savinjskih Alpah, zgledno vodil kamniško reševalno službo in skrbel za njeno arhivsko zapuščino. Bil je učitelj več generacijam alpinistov in tako v veliki meri postavil temelje kamniškega vrhunskega alpinizma. Njemu v spomin je poimenovan bivak Pavleta Kemperla pod Grintovcem, na Legarjih na Velikih podih, na nadmorski višini 2.070 m. Prvi bivak na tem mestu, izdelan v kamniškem Alpremu, je bil, ob velikem prizadevanju Pavla Kemperla, postavljen leta 1973. Leta 2010 je GRS Kamnik postavila nov moderni bivak.
AK