Rodil se je v Samostanski ulici, v bližini frančiškanskega samostana v Kamniku. Z materjo Marijo Cerer sta živela sama. Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa v Celju, kjer je živel pri svoji teti Alojziji Cerer, por. Jerič. Po maturi v Celju se je vpisal na Državni konservatorij Glasbene matice v Ljubljani in na Filozofsko fakulteto, kjer je študij iz osebnih razlogov kmalu opustil. Njegova glavna predmeta na konservatoriju sta bila petje in kontrapunkt. Petje je poučeval sopranistka in pedagoginja Jeanette Foedransperg (1885-1956), kompozicijske predmete sta ga učila vodilna slovenska skladatelja tistega časa; kontrapunkt in inštrumentalizacijo Slavko Osterc (1895-1941), nauk o inštrumentih pa Lucijan Marija Škerjanc (1900-1973). Klavir ga je poučevala Milena Verbič (1903-1979), orgle pa Stanko Premrl (1880-1965). Študija na konservatoriju ni končal, opravil je 4 semestre. Po prekinitvi študija se je vrnil v Kamnik. Leta 1929 je sodeloval pri gledališki uprizoritvi Adama Ravbarja. Leta 1930 je ustanovil dva zbora, Gorenjci in Kamniški oktet. Od 1. oktobra 1935 do 1. julija 1936 je služil vojsko, opravil šolo za intendantske oficirje in uradnike v knjigovodstvu. Po odsluženi vojaščini je bil med letoma 1937 in 1941 podporočnik v rezervi. Leta 1937 se je spet preselil v Celje, kjer je dobil službo v upravi tamkajšnje bolnišnice. Tudi tu je deloval na glasbenem in kulturnem področju. Na začetku vojne so ga kot jugoslovanskega rezervnega oficirja za slabo leto dni internirali v nemško taborišče Dössel pri Warburgu (de). Slovenski taboriščniki so imeli tam zbor, za katerega je Cerer priredil večino slovenskih ljudskih pesmi. Januarja 1942 se je vrnil v Kamnik in se leta 1943 poročil s Štefanijo Škofic z Vrhpolja. Imela sta dve hčeri, Manjo in Dunjo. V času 2. svetovne vojne je bil v župnijski cerkvi v Kamniku vodja kora (regens chori). Njegov cerkveni pevski zbor je bil je bil v okupiranem Kamniku edini glasnik slovenske kulture. Po vojni se je preselil v Vojnik, kjer je bil imenoval za prvega upravitelja doma obnemoglih občanov. Kmalu zatem se je preselil v Štore. Pozneje je bil zaposlen še v rudnikih Zabukovica, Vareš in nazadnje pri Avtoobnovi v Celju. Leta 1962 se je družina razšla. Žena se je s hčerama vrnila v Kamnik, on pa je ostal na Celjskem. Kmalu zatem je zbolel in se leta 1963 invalidsko upokojil. Zadnje leto je preživel v domu starejših občanov v Radovljici. Umrl je v bolnišnici na Jesenicah leta 1980. Pokopan je v Nevljah pri Kamniku.
Skladati je verjetno začel na začetku 30. let. Skladbo Tebe Boga hvalimo je škofijski ordinariat v Ljubljani potrdil 28. marca 1933. Prve skladbe je morda zapisal že v času študija na Glasbenem konservatoriju. Morda je skladal tudi za zbora, ki ju je ustanovil. V Kamniku je do odhoda v Celje deloval na koru pri frančiškanih z organistom p. Kanizijem Fricljem (1900-1969). Zavetniku kamniške frančiškanske cerkve je posvetil mašo Missa s. Jacobi. Do pričetka 2. svetovne vojne je najbrž ustvaril vsa sakralna dela in nekaj posvetnih. V tem času je zložil okrog 300 cerkvenih del za mešani zbor, s solistom ali brez, s spremljavo orgel ali brez. Pogosto je na isto besedilo oblikoval več skladb. Zložil je 8 Ave Marij, s transpozicijami za visoke, srednje in nizke glasove, ena je tudi za sopran in tenor ter orgle. Te skladbe je uredil v več zvezkih in nekatere izdal, npr. Devet božičnih za soli, mešani zbor in orgle (Ljubljana, 1937). Skladbe so razdeljene na adventne, božične, postne, velikonočne, mašne, evharistične, blagoslovne in Marijine. Izvajal jih je verjetno kateri od njegovih kamniških zborov, saj so številne skladbe ciklostilno razmnožene samo za zbor, orgelska partitura pa je prepisana posebej. Že pred letom 1935 je napisal tudi štiri slovenske maše (Prišli smo, Oče nebeški; Stopil bom k oltarju; V cerkev stopili smo in Neskončni vsemogočni oče) ter dve latinski maši (Missa Maria Annuntiata in Missa s. Jacobi).
Posvetne skladbe je skladal že pred vojno, vendar so v glavnem nastajale po njej. Ustvarjal je operete, gledališko glasbo, moške zbore in nekaj mladinskih zborov. Največ je zložil moških a cappella zborov, ok. 50. Petnajst jih je izdal v dveh zbirkah in sicer 5 moških zborov (1937) in 10 pesmi za moški zbor (1967), obe v samozaložbi. Preostale skladbe so na listih, nekaj priredb ljudskih je uvrščenih v Fantovsko pesmarico (1938). Za uglasbitev je izbiral besedila Župančiča, Kajuha, Prešerna, S. Jenka, Gregorčiča, Murna in Roša. S slednjim sta bila v tesnejših stikih, saj mu je pošiljal besedila za uglasbitev. Ustvaril je tudi 7 mladinskih zborov, v glavnem a cappella, dva pa s spremljavo (Pomladansko kolo, Ciciban-cicifuj). Nekaj skladb (4) je ustvaril za ženske zbore, od tega so tri priredbe oziroma harmonizacije ljudskih pesmi. Samostojnih instrumentalnih skladb najbrž ni skladal. Zložil je sedem operet in najbrž oblikoval še kako glasbeno opremo za dramsko delo. Operete, ki so vsaj delno ali v celoti ohranjene v arhivu so Moč uniforme, Vaška komedija (besedilo Ivan Milek) Še ptički so veseli (besedilo Fran Roš), Pogumni Tonček (besedilo Jaka Špicar), Pesem o zelenem zlatu (Hmeljarski likof, besedilo Marjan Marinc), Utopljenca (besedilo Johann Nepomuk Nestroy, najbrž delo Der Zerrissene v prevodu in priredbi Pavla Golie). Omenjena je tudi Na planincah.
Vnos: AK