A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Galerija slik
Viri in literatura

Cevc, Anica: Valentin Metzinger: življenje in delo baročnega slikarja, Ljubljana, 2000.

Enciklopedija Slovenije, zv. 7, Ljubljana, 1988.

First, Blaženka: Carlo Maratta in barok na slovenskem, Ljubljana, 2000.

Kladnik, Darinka: Sto likovnikov na Slovenskem, Ljubljana, 2010, str. 120-121.

Krašovec, David: Valentin Metzinger (1699-1759), Ljubljana, 2000.

Lesar, Marko: Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku, Kamnik, 2001.

Lipoglavšek, Marjana: Baročno stropno slikarstvo na Slovenskem, Ljubljana, 1996.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2008.

Slovenska biografija

Vis imaginis: Baročno slikarstvo in grafika: Jubilejni zbornik za Anico Cevc, Ljubljana, 2006.

Poglejte še

Janez Valentin Mentzinger (sl)

Valentin Metzinger (na ng-slo.si)

Natisni

Janez Valentin Metzinger (Menzinger, Mencinger)

slikar.

* 19. 4. 1699, Saint-Avold, Francija
12. 3. 1759, Ljubljana


Območje delovanja: Kamnik, Ljubljana.


Rodil se je leta 1699 (krščen 19.4. tega leta skupaj z bratom dvojčkom) v Saint-Avoldu, mestu v Loreni ob nemško-francoski jezikovni meji, mesarju Francu Metzingerju in Mariji roj. Goutt kot sedmi izmed štirinajstih otrok. O njegovem otroštvu in šolanju ni veliko znanega, je pa imel dobro slikarsko izobrazbo. Domnevno se je šolal v Italiji, najverjetneje v Rimu in Bologni, morda tudi v Benetkah. Leta 1727 se je priselil v Ljubljano in bil vpisan v ceh slikarjev ter zabeležen kot najemnik stanovanja. Kasneje je odprl svojo delavnico. Leta 1731 ali 1732 je z dve leti starejšo ženo Ano-Marijo (kdaj sta se poročila ni znano) kupil hišo na Hrenski cesti (Hren Gassen) v Ljubljani. Leta 1740 je v bližini kupil še eno, precej večjo hišo, čeprav je najbrž še naprej stanoval na Hren Gassen. Hišo, kupljeno 1740 je leta 1755 verjetno prodal in kupil drugo v četrti Gradish, kjer je stanovalo več premožnih Ljubljančanov. Dne, 12. oktobra 1758 je sam prevzel v posest lastnino Ane-Marije in Valentina Metzingerja, iz česar sklepamo, da je žena umrla. Otrok verjetno nista imela. V začetku marca 1759 je narekoval oporoko, v kateri je za dediča imenoval nečaka in nečakinjo. Umrl je 12. marca tega leta in bil na lastno željo pokopan v križnem hodniku frančiškanskega samostana v Ljubljani. 

Ustvaril je preko 300 slik, čeprav vsa dela niso v celoti lastnoročna, ampak izdelek delavnice in tako skupno mojstrovo in pomočniško delo. Prevladujejo verski motivi, izdelal je tudi nekaj portretov. O videzu slikarja ni nič znanega, saj domnevni avtoportreti ne zdržijo kritične presoje. Nekateri avtorji mu pripisujejo pohabljenost - zraščenost štirih prstov na desni roki, ki pa ni potrjena. Najstarejši datirani sliki imata letnico 1729 in sta bili izdelani za frančiškanski samostan v Brežicah. Od tedaj lahko sledimo stalni produkciji vse do marca 1759, ko je le devet dni pred smrtjo končal zadnje delo.

Močno sled je Metzinger pustil tudi na Kamniškem. Veliko je sodeloval s kamniškim župnikom Maksimilijanom Leopoldom Raspom, ki je bil eden večjih naročnikov. Za župnijsko cerkev Marijinega Brezmadežnega spočetja na Šutni v Kamniku je Metzinger naslikal: Jezusa pribijajo na križ (1737); Dvigovanje Kristusovega križa (1737); Sv. Lenart in sv. Florijan (okoli 1739); Vera, upanje, ljubezen (okoli 1739);  Družina sv. Ane (okoli 1739); Sv. Andrej in sv. Miklavž (1739); Sv. Družina (1739); Jezusov krst (okoli 1739); Marijino obiskanje (okoli 1739); Kristus na križu z Marijo, Janezom in Magdaleno (okoli 1739); Pieta (okoli 1739); Sv. Jernej in sv. Eligij (okoli 1739); Sv. Martin (okoli 1739); Sv. Alojzij Gonzaga (okoli 1740); Sv. Vincencij Ferrerski (okoli 1740); Sv. Valentin (okoli 1740); Mati božja dobrega sveta (1759). Okoli leta 1740 je Rasp za Bratovščino (en) sv. Cecilije, ki je v Kamniku delovala od leta 1731, naročil sliko Sv. Cecilija in sv. Marjeta.

Za cerkev Marijine in Jožefove zaroke  na kamniških Žalah je Metzinger izdelal več slik: Sv. Joahim in Ana z Marijo (1731); Sv. Lovrenc in sv. Egidij (1731); ciklus petih skrivnosti žalostnega dela rožnega venca (verjetno 1731); Sv. Florijan in sv. Donat (1732); Sv. Frančišek Asiški in sv. Peter Alkantarski (1732). Za cerkev sv. Primoža in Felicijana: Jezus pade pod križem (1732); Košarica s cvetjem (1742); Brezmadežna (1742); Evangelist Janez (1742); Evangelist Luka (1742); Evangelist Matej (1742); Evangelist Marko (1742). Za frančiškanski samostan v Kamniku: Emaus (sredi 30-ih let 18. stol.); Sv. Hiacinta Marescotti (okoli 1740); Sv. Ludvik Toulouški (okoli 1740); Sv. Anton Padovanski (1744); Sv. Frančišek Asiški (okoli 1744); Sv. Bernard Sienski (okoli 1744); Sv. Paskal Baylonski (okoli 1744). 

Za župnijsko cerkev Sv. Martina v Šmartnem v Tuhinju, kjer je bil naročnik župnik Franc Mihael Paglavec: Oljska gora (okoli 1738); Jezusa kronajo s trnjevo krono (okoli 1738); Jezusovo srečanje z materjo (okoli 1738). V župnišču v Šmartnem visi Portret kamniškega župnika Maksimilijana Leopolda Raspa (okoli 1739), prav tako izdelan po Paglavčevem naročilu. Za cerkev sv. Nikolaja na Gori: Sv. Miklavž (1739). Za cerkev sv. Tomaža v Lokah v TuhinjuČeščenje Jezusovega imena (1737). Za cerkev sv. Ane v Tunjicah: Sv. Izidor (40-ta leta 18. stol).

Več Metzingerjevih del, povezanih s Kamnikom je bilo izgubljenih ali uničenih: Portret kamniškega župnika Raspa (zadnja znana lokacija: Bela peč); Banderska slika (1748; cerkev sv. Miklavža, Greben v Tuhinjski dolini; omenjena v zapiskih župnika Paglavca); Sv. Elizabeta (30-ta leta 18. stol.; frančiškani Kamnik); Sv. Frančišek Asiški (30-ta ali 40-ta leta 18. stol.; frančiškani Kamnik); Odrešenik (30-ta leta 18. stol.; Kamnik; zasebna last); Sv. Gregor - trije svetniki (30-ta leta 18. stol.; Kamnik; zasebna last); Sv. Gregor Veliki - Sv. Kancijan s tovariši, bandero (Kamnik; zasebna last); Petero Kristusovih ran (Kamnik; zasebna last); Sv. Marjeta Kortonska (Kamnik; cerkev na Šutni; bila je na mezni levega stranskega oltarja); Marija Pomočnica Kristjanov (samostan Mekinje); Sv. Martin (1738; cerkev sv. Martina, Šmartno v Tuhinju; med vojno je pogorela); Bandera (1735; Šmartno v Tuhinju; zapiski župnika Paglavca); Bičanje (Šmartno v Tuhinju; leta 1929 še v popisu Franceta Steleta); Križanje (Šmartno v Tuhinju); Sv. Janez Krstnik (cerkev sv. Lenarta, Zakal).

Metzinger si je že za časa življenja ustvaril sloves velikega slikarskega mojstra, zato je prejemal naročila tako na Kranjskem, kot v bližnji in širši okolici (na Hrvaškem, v nemških deželah). V domačem Saint-Avoldu so po njem poimenovali licej.

Vnos: MS


Nazaj Naprej