Rodil se je leta 1892 na Vrhpolju pri Kamniku. Med prvo svetovno vojno se je kot avstro-ogrski vojak bojeval na italijanski in ruski fronti. Leta 1920 je bil izvoljen za Neveljskega župana, leta 1927 je postal poslanec oblastne skupščine. Politično je pripadal taboru dr. Antona Korošca. Leta 1927 je bil izvoljen tudi za predsednika Županske zveze in to funkcijo opravljal do leta 1932, ko je bila zveza razpuščena. Kot predsednik Županske zveze je imel leta 1930 v dvorani Union v Ljubljani ob sprejemu predsednika jugoslovanske vlade generala Petra Živkovića govor, v katerem je poudaril, da ljudstvo ni tako zadovoljno z novimi oblastmi, kot kažejo veličastni sprejemi ter da se patriotizma ne sme meriti po vdanostnih izjavah in hvalnicah, ampak po delu na prosvetnem, socialnem in gospodarskem polju. S tem je povzročil v slovenski in jugoslovanski politiki veliko ogorčenje in prišel v navzkrižje z režimom. Leta 1932 je bil razrešen s funkcije župana, potem ko je zavrnil kandidaturo za poslanca kamniškega okraja na Živkovičevi listi. Zaprli so mu tudi gostilno. Tri tedne pred županskimi volitvami leta 1933 so ga za dva meseca poslali v konfinacijo v Maribor, vendar je kljub temu postal župan občine Kamnik-okolica. Malo preden bi ga mogli izpustiti so proti njemu uvedli še proces po zakonu o zaščiti države. Oblasti so nato občino Kamnik-okolica razdelile, vendar je bil spet izvoljen za župana novoustanovljene Neveljske občine.
Po atentatu na kralja Aleksandra in spremembi režima v Beogradu je politični pritisk popustil. Decembra 1936 je postal predsednik obnovljene Županske zveze. Leta 1937 se je občina Kamnik povečala in vključila več sosednjih naselij, mdr. Vrhpolje. Na občinskih volitvah decembra 1937 je bil izvoljen za župana občine Kamnik - po pisanju Slovenca je bil 60. znani kamniški župan od leta 1300 naprej. Zlasti kamniški liberalci so izvolitev člana bivše SLS in ne-meščana težko sprejeli. Na skupščinskih volitvah 11. decembra 1938 je bil na listi JRZ kot namestnik Ivana Štrcina izvoljen v jugoslovansko skupščino. Januarja 1939 je bil imenovan še za svetnika Dravske banovine za občino Kamnik.
Kot župan je že v januarju 1938 dosegel, da je kraljeva banska uprava začela regulirati potok Nevljico. Projekt je finančno podprla tudi občina Kamnik, zato je bil pri izkopavanju župan pogosto prisoten. Dne, 14. marca 1938 so pričeli z izkopavanjem jame za temelje novega betonskega mostu. Delavci so v sloju gline naleteli na "lesene štore", ki so delo ovirali. Eden od delavcev je nek "štor" izkopal in ga s krampom prepolovil. Novak je v potemneli gmoti prepoznal strukturo kosti in se s kolesom odpeljal po nasvet k veterinarskemu inšpektorju Josipu Nikolaju Sadnikarju. Slednji je v ostankih takoj prepoznal mamutove kosti (v svoji zbirki je imel že dve kosti, ki ju je naplavila Kamniška Bistrica) in se skupaj s sinom Nikom in slikarjem Stanetom Cudermanom, ki je imel fotoaparat, odpravil na najdišče. Izkopavanja so začasno ustavili, raziskovanje arheološkega najdišča je prevzel Fran Kos. Po nekaj tednih so na željo izvajalca gradbenih del z raziskovanjem zaključili ter dokončali regulacijo Nevljice in gradnjo mostu. Kot župan si je Novak prizadeval, da bi kosti ostale v Kamniku in tako prispevale k njegovemu turističnemu razvoju, vendar je moral po mesecu dni popustiti in jih prepustiti Prirodoslovnemu muzeju v Ljubljani. Mamut je kasneje postal simbol Prirodoslovnega muzeja.
Ko je Nemčija 6. aprila 1941 napadla Jugoslavijo je poskrbel, da so na skrivaj sneli spominsko ploščo generala Rudolfa Maistra z Maistrove hiše in da jo je Sadnikar shranil v svoji zbirki. Kot predsedniku slovenske Županske zveze so mu nemške oblasti ob prihodu v Kamnik (Kamnik je bil okupiran 12. aprila 1941) naročile poslati okrožnico vsem županom pod nemško zasedbo, naj sodelujejo z Nemci. Ker tega ni želel storiti je bil najprej zaprt v taborišču v Begunjah, nato pa v nekdanjih Škofovih zavodih v Ljubljani. Ob tem so mu zaplenili vse premoženje in ga kasneje dodelili nemškemu priseljencu. Na mestu kamniškega župana pa ga je nasledil baron Herman Rehbach, lastnik gradu Zaprice, ki je bil po rodu Nemec. Že 4. julija 1941 je bil Novak s številnimi drugimi slovenskimi izobraženci in veljaki prisilno izseljen v Srbijo.
V Srbiji je sicer ostal le krajši čas, saj se mu je s pomočjo politikov SLS uspelo legalno vrniti v Ljubljano, ki je bila tedaj pod italijansko okupacijo. V Ljubljani je ostal tri leta, vse do konca vojne, in se večino časa skrival, saj ga je OF po krivem obtoževala sodelovanja s sovražniki partizanov. Tudi Nemci, ki so po kapitulaciji Italije leta 1943 zasedli Ljubljano mu niso bili naklonjeni. Verjetno mu je življenje rešil le skoraj popoln umik v ilegalo.
Malo pred koncem druge svetovne vojne je od prijateljev dobil zaupno sporočilo, da ga nameravajo komunisti likvidirati. Zato se je odločil za umik na Koroško, v Šmihel pri Pliberku, kjer je stanoval pri sorodnikih učitelja Jerneja Čebulja. Njegovega obiska Žakljevih v taborišču v Judenburgu 18. oktobra 1945 se v svojih zapiskih Beg v neznano: maj-december 1945 spominja Anton Žakelj. Potem ko je štiri leta preživel kot begunec - delavec na kmetiji v Avstriji, se je maja 1949 izselil v Cleveland, kjer se je zaposlil in leta 1954 prejel tudi ameriško državljanstvo. Dobil je tudi svojo številko zdravstvenega zavarovanja (en) v ZDA.
Vse njegove nepremičnine (21 ha veliko posestvo z domačijo in gostilno) so povojne oblasti kot lastnino okupatorja (v lastniški knjigi je bil kot lastnik zapisan Nemec, ki so mu bile nepremičnine leta 1944 dodeljene) zaplenile in so prešle v last Federativne ljudske republike Jugoslavije. Večino zemljišč je nato povojna občinska oblast prodala kot zazidljive površine - na njih naj bi bilo zgrajenih okrog 100 hiš, samo Novakovo domačijo pa je občina dala v najem.
V domovino se je prvič vrnil leta 1962 in obiskal rodno Vrhpolje nad Kamnikom. OZNA ga je takoj klicala na zaslišanje v Ljubljano pod številnimi obtožbami izdajstva. V svojo obrambo je Novak razpisal nagrado 2000 dolarjev tistemu, ki bi OZNI predložil dokaz o njenih navedbah , vendar se ni javil nihče. V domovino se je dokončno vrnil šele sredi 60-ih let 20. stoletja in tu živel kot ameriški državljan (FLRJ mu je državljanstvo leta 1959 odvzela). Zadnja leta je preživel na Vrhpolju pri Kamniku, kjer je sredi leta 1973 umrl in bil pokopan v družinskem grobu na pokopališču v Nevljah. Kljub dolgem in uspešnem županovanju ob njegovi smrti v Kamniškem občanu o njem ni izšel noben članek, zgolj naveden je bil med umrlimi.
Vnos: MS