Rodil se je leta 1865 v Črnem Vrhu v družini kočarja Josipa in Marije, rojene Ožbič. Za kiparja se je izučil pri svojem stricu Matiji Ožbiču v Kamniku. Ker je izhajal iz revne družine si nadaljnjega študija na Dunaju kljub talentu ni mogel privoščiti. Po stričevi smrti se je leta 1888 osamosvojil in na Šutni 6 odprl delavnico. Delavnica je bila povezana s hišo in je merila v dolžino 8 metrov, široka je bila 5 metrov, visoka pa okrog 4 metre - dovolj velika, da je lahko izdeloval oltarje. Leta 1892 se je poročil in se za stalno naselil v Kamniku. Njegova delavnica spada, poleg Osoletove in Ožbičeve med tiste kamniške rezbarske delavnice o katerih France Stele pravi, da se na umetniški nivo "ni povz[p]ela niti ena izmed njih, in posledice delovanja teh delavnic [...] so za umetniško posest kamniškega sodnega okraja deloma naravnost katastrofalne, ker so bile razdrte skoro vse celote, ki jih je ustvaril barok." Kljub kasnejši nelaskavi oceni Franceta Steleta se je ohranilo veliko njegovih del.
Posvetil se je predvsem cerkvenemu kiparstvu. Med drugim je izdelal kipe Marije za cerkve v Braniku na Krasu, Domžalah, Mengšu, Podnanosu, Radomljah, Sočergi, Šmartnem v Tuhinju, Trzinu in Zgornjem Tuhinju. Izdelal je tudi kip Lurške Marije za Kemperlovo znamenje v Županjih Njivah ter kip Marije z Jezuščkom za kapelico na Grabnu v Kamniku. Za cerkev na Homcu je izdelal kip Srca Jezusovega; za cerkev v Cerkljah na Gorenjskem kip Ecce Homo. Za cerkev frančiškanskega samostana v Kamniku je izdelal kip sv. Jakoba in dva angela za glavni oltar; kipa sv. Elizabete in sv. Ludvika za oltar Frančiška Asiškega; za oratorij Marijo Magdaleno ter sv. Janeza in sv. Marijo prebodeno z mečem. Izdelal je tudi več kipov svetnikov: sv. Lenarta za cerkev v Zakalu; sv. Servula za cerkev v Podragi; sv. Valentina za cerkev v Železni kapli; sv. Barbare za cerkev v Šentgotardu ter sv. Cirila in Metoda za cerkve v Domžalah (Goričica), Prvačini in Trstu (za cerkev sv. Ivana). Za kapelo pri kamniški smodnišnici je napravil kip sv. Barbare, ki je bil po drugi svetovni vojni skoraj povsem uničen, v 90-ih letih 20. stoletja pa obnovljen. Leta 2006 so pri kopanju pri smodnišnici našli tudi zakopano celotno kapelo. Izdelal oz. obnovil je tudi kip sv. Antona Padovanskega za kapelico na Perovem. V cerkvi v Zakalu je leta 1902 prenovil veliki oltar iz druge polovice 18. stoletja. V župnijski cerkvi na Šutni v Kamniku je leta 1909 izdelal v ladji kapitele in sklepnike, prenovil in pozlatil je tudi dva stranska oltarja. Leta 1893 je izdelal tabernakelj za cerkev v Stranjah.
Umrl je leta 1919 v Kamniku potem ko je v naglici namesto slivovke popil požirek luga. Po njegovi smrti je delavnico vodila njegova žena Marija, ki je nadaljevala z moževim delom, pri čemer se je večinoma omejila na ulivanje kipov po že obstoječih kalupih.
Vnos. MS