Rodil se je leta 1912 v Trstu, kjer je bil oče v službi pri železnici. Bil je tretji od štirih otrok. Po koncu prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano in nato v Podgorje pri Kamniku, kjer je oče po stricu, ki je padel v vojni, podedoval kmetijo. Delo na kmetiji in ljubezen do zemlje sta Maksa Berganta vezali vse življenje. Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, opravil sprejemni izpit za vpis na gimnazijo, nato pa je moral šolanje prekiniti zaradi dela na posestvu. 

Že kot šolar je spoznal kamniškega rezbarskega mojstra Ivana Klemena, ki ga je uvedel v zanimiv in skoraj skrivnosten svet svojega ateljeja v današnji Parmovi ulici. Bergant ga je obiskoval tudi kasneje, ko je sam začel rezljati, rezbariti in oblikovati glino. Hotel je postati rezbar. Po odsluženi vojaščini ga je razpetost med zemljo in željo po znanju in poklicu pripeljala v Split, kjer se je ob delu privatno šolal pri redovnicah – šolskih sestrah (hr), med drugim tudi pri akademski slikarki sestri Mariji Juliti Kac, ki je spoznala in spodbujala njegov talent in ga uvajala v modeliranje. Po treh letih se je vrnil domov, odločen, da nadaljuje z rezbarstvom. Redno je začel delati pri odlično šolanem rezbarju in razmišljujočem človeku mojstru Ivanu Klemenu. Po mojstrovi smrti leta 1944 je Bergant odkupil njegov atelje – bajtico – in tiho nadaljeval delo ter razvijal svoj stil. Po prebolelem meningitisu in začetnem hromenju desnice leta 1946, kar je bila za mladega mojstra huda preizkušnja, je bilo povabilo takratnega župnijskega upravitelja iz Stranj, frančiškana Martina Perca, naj sodeluje pri obnovi cerkve, odločilen izziv. Pri tem delu se je namreč srečal z arhitektom Jožetom Plečnikom in v okviru njegovih načrtov za preureditev notranjščine cerkve samostojno izpel prve večje plastike in rezbarije. Usodno srečanje in prijateljevanje s prof. Plečnikom se je nadaljevalo do arhitektove smrti. Mojster Bergant je bil leta 1960 sprejet v Društvo likovnih umetnikov Slovenije in kasneje tudi Jugoslavije. 

Nekajkrat je sodeloval pri skupnih društvenih razstavah in pri predstavitvah kamniških umetnikov, sicer pa ni želel publicitete. Vedno je govoril, da so njegova največja dela v cerkvah in tako na ogled vsem. Bergantovi razgibani pozlačeni 'baročni' listi so se vse pogosteje zlivali v velike rezbarske kompozicije, predvsem oltarnih okvirjev v cerkvah. Njegove manjše igrive rezbarije pa 'živijo' v mnogih slovenskih domovih, najdemo pa jih tudi po Evropi in Ameriki. Poleg oltarja in drugih rezbarij v Stranjah so največji oltarni okvirji nastali za stolnico v Ljubljani, župnijsko cerkev na Šutni v Kamniku, za župnijsko cerkev v Škofji Loki, Žalcu, frančiškane v Ljubljani in mojstru najljubši: za božjepotno cerkev na Brezjah ter rezbarija za kapelo v frančiškanski cerkvi v Mariboru. Bergantove oltarne okvirje in oltarne kompozicije najdemo še v cerkvah na Viču v Ljubljani, v Punatu na otoku Krku, v Splitu in Beogradu. Pri delu in iskanju lastnega izražanja v lesu in glini mu je pomagala prijateljica in kasneje njegova žena prof. Zora Prohinar. Z ljubeznijo mu je bila kritika in spodbuda vse do njegove smrti leta 1996.

Maks Bergant je bil stric organista Huberta Berganta.

Vnos: PP