Rodil se je leta 1917 v Pulju materi Angeli, roj. Postetto, in očetu Fridolinu, ki je bil mornar in je za sinovo rojstvo izvedel v Perzijskem zalivu, zato je tudi prvorojencu namenil vzhodnjaško in pravljično ime Aladin. Po končani ljudski in meščanski šoli v Šoštanju je mladi Aladin leta 1934 nadaljeval šolanje na kiparsko-rezbarskem oddelku Državne tehniške srednje šole v Ljubljani, kjer sta kot profesorja takrat poučevala tudi France Kralj in Gojmir Anton Kos. Zavezanost duhovnim vzgibom ga je privedla do odločitve, da se je v študijskem letu 1937/38 vpisal na kiparski oddelek Umetniške akademije v Beogradu, kjer sta mu bila profesorja Sreten Stojanović (sh) in Toma Rosandić (sh). 

Tu mu je spomladi 1941 vojna onemogočila uspešen zaključek študija, zato se je Lanc v prenapolnjenem zadnjem vlaku, ki se je peljal iz Beograda, srečno vrnil v domači Šoštanj. Kmalu po vrnitvi je bil prisilno mobiliziran na delo v Tezno pri Mariboru od koder mu je uspelo pobegniti in se je odpravil nazaj na Koroško, kjer se je kot telegrafist pri železnici izognil mobilizaciji. Leta 1942 se je v Gradcu spoznal s Karlom Zelenkom s katerim sta nekaj časa skupaj obiskovala kiparski oddelek Visoke šole za umetno obrt. Kasneje sta odpotovala na Dunaj in se kot izredna slušatelja vpisala na Akademijo upodabljajočih umetnosti in sicer na grafični oddelek, ker na kiparskem ni bilo prostora. Tu je bilo vzdušje do Slovanov dokaj tolerantno, saj je na akademiji delovala skupina, ki je bila povezana z avstrijskim odporniškim gibanjem. Lanc, ki je bil osem let starejši od Karla Zelenka in je imel za seboj že skoraj končano akademijo in solidno likovno razgledanost, je lahko s svojim znanjem koristil mlajšemu kolegu. 

Njuno dokaj intenzivno druženje se je nadaljevalo še leta 1945, ko sta sodelovala pri ljudski prosveti v Celju. Povojno obdobje je v duhu takratnega časa in razmer terjalo svoj davek pri obnovi porušene domovine, zato sta si v prostorih Narodnega doma uredila skromen atelje in pripravljala prvo razstavo likovnih prizadevanj v celjskem okrožju. Lanc je bil tedaj referent za kulturo, Karel Zelenko za likovno dejavnost, Radovan Gobec za glasbo in Hinko Leskovšek za dramsko sekcijo. Še istega leta je bila na ruševinah Narodnega doma v Celju uprizorjena tudi Lančeva pesnitev Živa kri. Jeseni 1945 se je Lanc zaposlil na nižji gimnaziji v Šoštanju, že 2. decembra pa se je tu poročil s Savico Zidarič. Naslednje leto je skušal nadaljevati študij na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani pri prof. Borisu Kalinu, vendar je zaradi drugačnih študijskih konceptov to namero kmalu opustil in leta 1947 končal študij tam, kjer ga je bil začel, to je v Beogradu. Diplomo je prejel šele kasneje in sicer skupaj s prvo povojno generacijo diplomantov te ustanove. Še kot študent kiparstva je pogosto zahajal tudi na slikarski oddelek. Pridobljeno znanje je kasneje s pridom uporabljal predvsem pri akvarelni tehniki slikanja, ki jo je po mnenju kritikov, med njimi dr. Cene Avguštin, Mirko Juteršek, Franc Zalar, tudi mojstrsko obvladoval. 

Njegovi vseskozi prisotni spremljevalki sta poleg kiparstva in slikarstva bili še poezija in proza. Prešernov natečaj Mladinske revije ga je leta 1947 nagradil za pesem Pletem jopič, Združenje fakultet v Beogradu pa je istega leta njegovi pesmi Trstu dodelilo prvo nagrado, ki jo je bila izbrala skupina književnikov, med njimi tudi znana pesnica Desanka Maksimović. Zaradi prostorskih, materialnih in eksistenčnih težav se je moral odreči ambicioznejšim kiparskim hotenjem, kljub temu pa mu je uspelo pripraviti kiparski razstavi in sicer v Šoštanju leta 1946 in v Celju leta 1947. Opisane okoliščine so ga silile, da je moral svoj čas in ustvarjalne moči v veliki meri posvečati tudi pedagoškemu poklicu. Leta 1948 se je z ženo preselil v Ljubljano in nadaljeval pedagoško delo najprej na IV. In VIII. Gimnaziji, naslednje leto pa na novoustanovljeni Srednji vzgojiteljski šoli. Septembra leta 1956 se je Lanc z veseljem sprejel ponudbo za premestitev iz Ljubljane v Kamnik, ki je s svojo slikovito okolico še posebej ustrezal njegovim slikarskim težnjam. Tu je najprej poučeval na gimnaziji, kasneje pa v višjih razredih Osnovne šole Frana Albrehta vse do leta 1975, ko je bil invalidsko upokojen.

Dolgotrajna bolezen ga vsaj na videz ni ovirala pri nadaljnjem umetniškem snovanju. Lanc se je v tem zrelem ustvarjalnem obdobju iz razumljivih vzrokov skoraj povsem odtegnil kiparstvu, zato je njegova literarna dejavnost intenzivno naraščala in se v lirični izpostavljala z impresivno panoramo njegovega slikarstva. Mesto Kamnik mu je leta 1968 in 1978 podelilo Brejčevi nagradi za likovno in literarno dejavnost. Vrsto let kasneje sta izšli tudi dve pesniški zbirki: Šatulja utrinkov (1987) in Cvet košenin (1989). Za objavo pa je pripravljal tudi zbirko kratke proze Svetine in temine in pesnitev Moja dolina. V Kamniškem zborniku objavljena poema Vojna je služila kot idejna zasnova režiserju Milanu Ljubiču za žanrski film o vojni. Tudi radio in televizija nista mogla mimo občasnih priložnostnih predstavitev Lančeve slikarske in literarne ustvarjalnosti. Akvarele in pesmi pa so mu objavljale revije Obzorja, Beseda, Obrazi, Borec in v zadnjih letih največ mesečnik Obzornik. Lanc je v akvarelu dosegel dovršenost in mojstrstvo. Novela Bolnik je zadnje Lančevo literarno delo, ki ga je končal poleti 1990, ko so se iztekali zadnji dnevi njegovega življenja. Tekst je strnjen, zgoščen in napet, hkrati pa se v njem zrcali tudi lastno trpljenje ob dolgotrajni bolezni in vsemi posledicami strahu, groze, agonije in obupa. Pogumno je prenašal breme bolezni in do zadnje razveseljeval in bodril zdrave s svojo neizčrpno duhovitostjo šaljivih pripomb. Življenje Aladina Lanca je zaradi srčne kapi ugasnilo 2. novembra leta 1990 v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani.

Vnos: PP