Skoči do osrednje vsebine Kamniško-komendski biografski leksikon > Oseba

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

 

A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Ivan Zlatoust Lavrenčič (vir: Kamniški zbornik 15, 2000)

Galerija slik
Kamniški dom na Glavnem trgu v Kamniku. Zgradbo je leta 1902 kupil župnik Ivan Lavrenčič in jo namenil kamniški društveni in kulturni dejavnosti.
Po 2. svetovni vojni, je bila zgradba nekdanjega Kamniškega porušena. Na njenem mestu sedaj stoji zgradba na Maistrovi 2, pri kateri je podobo fasade zasnoval arhitekt Jože Plečnik.
Župnijska cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja na Šutni v Kamniku pred Lavrenčičevo prenovo pročelja leta 1909.
Viri in literatura
Navinšek, Slavica: Ivan Lavrenčič in njegov čas (1857-1930), v Kamniški zbornik (2000), letnik 15, 37-44.
Poglejte še
Natisni

Ivan Lavrenčič

dekan (cerkv. služba), duhovnik, kanonik, politik, zgodovinar, župnik.

* 6. 1. 1857, Planina pri Vipavi
3. 2. 1930, Kamnik


Območje delovanja: Boštanj, Cerklje na Gorenjskem, Kamnik, Kranj, Logatec, Postojna, Šmartno pri Litiji.


Rojen v Planini pri Vipavi. Gimnazijo je obiskoval v Gorici. Leta 1881 je bil posvečen v duhovnika, nato je bil kaplan v Logatcu, Postojni, Kranju in v Cerkljah na Gorenjskem, kjer je hkrati upravljal tudi župnijo Naklo. V letih 1892-1895 je bil župnik v Boštanju, nato pa do leta 1902 župnik in dekan v Šmartnem pri Litiji, kjer je leta 1901 sezidal mogočno cerkev sv. Martina

Od leta 1902 do smrti leta 1930 je bil mestni župnik in dekan v Kamniku. Kot kamniški župnik je svojo delovanje zastavil zelo široko. Že ob prihodu v mesto je sodeloval leta 1902 pri postavitvi gasilskega doma v Kamniku. Konec istega leta je odkupil hišo na št. 2 na Glavnem trgu v Kamniku in jo namenil za Kamniški dom, prvo kulturi posvečeno zgradbo v mestu. Slovesna otvoritev je bila oktobra 1903 v prisotnosti ljubljanskega škofa Antona B. Jegliča in številnih uglednih osebnosti iz političnega in kulturnega življenja. Istega leta je ustanovil dekanijsko knjižnico. Leta 1904 je ustanovil v župniji Cecilijino pevsko društvo in mu napisal pravila, v katerih je upošteval reforme papeža Pija X. na področju cerkvene glasbe. V letu 1904 se je Lavrenčič lotil urejanja pokopališča na Žalah in napisal Pokopališčni red.  V letu 1906 je Kamnik dobil hranilnico, kateri je načeloval Lavrenčič. Leta 1907 so na njegovo pobudo položili tlak v srednji kapeli na Malem gradu, leto dni kasneje pa je dal poslikat župnijsko cerkev na Šutni. Leta 1909 so začeli s popravilom sprednje fasade župnijske cerkve, ki je bila poškodovana v potresu 1895. Vrh obnovljene fasade so postavili pet kipov, ki predstavljajo župnijske zavetnike Marijo (zavetnico župn. cerkve), sv. Jožefa, sv. Marjeto (zavetnico mesta Kamnika), sv. Janeza Evangelista in sv. Janeza Krstnika. Kipe je izdelal ljubljanski kamnosek Feliks Toman, glave pa akademski kipar Ivan Zajec (znan tudi kot avtor spomenika Prešernu na Prešernovem trgu v Ljubljani). Leta 1912 so na pobudo župnika Lavrenčiča v mesto napeljali električna razsvetljava. Leto dni kasneje je mojster Ivan Milavec iz Ljubljane v župnijski cerkvi postavil današnje orgle. Tik pred začetkom 1. svetovne vojne je sodeloval pri pobudi za izgradnjo železnice Kamnik-Motnik. Ko je mesto med 1. svetovno vojno občutilo hudo pomanjkanje hrane, je župnik osebno posredoval, da so državne oblasti za mesto poslale okoli 25 vagonov žitaBil je tudi aktiven politikV letih 1908-18 je deloval kot poslanec v Kranjskem deželnem zboru, kamor je bil izvoljen v splošni kuriji. V zbornici je bil poročevalec o šolskih zadevah. Ko je ob koncu 1. svetovne vojne v Slovenski ljudski stranki (SLS) pri šlo do razdora,  je posredoval za spravo in sporazum, zaradi česar se je sprva številnim zameril, kasneje pa je bila njegova dobra volja razumljena. Zaradi njegovih zaslug ga je škof Jeglič imenoval za častnega kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja.

V mladih letih je objavil več člankov z zgodovinsko vsebino. V Novicah je objavil Krščanstvo pri Slovencih do Cirila in Metoda (1881), Brata solunska in Slovenci (1881), ter Rimska stolica zaštitnica blagovestnikov slovenskih v boju z nemškimi škofi (1881), Tisočletnica smrti papeža Janeza VIII. (1882), Jurij Gabrijan (1882), Anton Alojzij Wolf (1882), Govor za 125-letnico rojstva Valentina Vodnika (1883). Spomeniku o šeststoletnici začetka habsburške vlade na Slovenskem (Slovenska matica, 1883) je objavil prispevek Habsburški ustanovniki ljubljanske škofije in zaščitniki katoliške vere na Kranjskem. Leta 1890 je objavil Zgodovino Cerkljanske fare in v Drobtinicah članek Andrej baron Winkler. Kasneje je v Ljubljanskem škofijskem listu objavil več člankov uporabne vsebine: Duhovnik v krajnem in okrajnem šolskem odboru (1903), Duhovno pastirovanje po mestih in trgih (1907), Navodilo k napovedi pristojbinskega namestka (1911), Navodilo za promemorijo ob kanonični vizitaciji (1911), in Varstvo mladoletnih otrok (1916). Pisal je tudi v Cerkveni glasbenik.

Lavrenčič je umrl 3. 2. 1930 v Kamniku. Pokopan je na pokopališču na kamniških Žalah. Njegov nagrobnik lahko vidimo vzidan v zunanjo steno ob stranskem vhodu v tamkajšnjo cerkev.

Vnos: AK


Nazaj Naprej