A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Kati Turk (vir: Osnovna šola Marije Vere)

Viri in literatura

Klobčar, Marija: Mnogovrstna ustvarjalnost Kati Turk, Kamniški zbornik (1998), letnik 14, 117-121.

Majcenovič, Helena: Gorenjske narečne prvine v govoru Kati Turk z Vrhpolja pri Kamniku, v Kamniški zbornik (1998), letnik 14, 111-116.

Turk, Kati: Kati Turk, pastirica in ljudska umetnica, Kamnik, 2003.

 

Poglejte še
Natisni

Kati Turk, roj. Spruk

ljudska umetnica, pastirica, pesnica.

* 26. 10. 1928, Hrib pri Kamniku
7. 12. 1995, Ljubljana


Območje delovanja: Kamnik.


Kati Turk, z dekliškim priimkom Spruk, se je rodila 26. oktobra 1928 na Hribu pri Kamniku  št. 11. Bila je četrti od devetih otrok očeta Franca in matere Katre, rojene Plahuta. Oče Franc je bil 52 let cerkveni pevec v župnijski cerkvi sv. Jurija v Nevljah in tudi mati je bila cerkvena pevka. Oče, po poklicu zidar, je služil le v sezoni, drugače pa so se preživljali z malo zemlje na kajži. Živeli so zelo skromno, zato so dali služit na kmete pet otrok. Med njimi je bila tudi Kati. Devet let je bila dekla pri Koširjevih na Brezjah nad Kamnikom. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne se je morala redno zaposliti v tovarni usnja v Kamniku, kjer je spoznala svojega moža Jožeta in se 30. oktobra 1948 poročila. Kljub želji ji ni bilo dano, da bi si ustvarila družino. Zaradi bolezni je morala zapustiti službo. S tem je v njeno življenje stopilo mnogo življenjskih preizkušenj, vendar ji je bila njena vedra narava vedno v oporo.

Silno je bila navezana na naravo, zato je sprejela ponudbo in postala pastirica. Tri desetletja je pasla krave na Gojški planini. Pisala je tudi pesmi (nekatere s pastirsko motiviko so uglasbili), risala planinske razglednice (tudi po 2000 na sezono) in motive za vezene prte, obleke, bluze. Narisala in izvezla je mnogo oltarnih prtov ter jih podarila cerkvam. Slikala je tudi različne motive na Etine kozarce za gorčico (v Etinem arhivu hranijo 40 barvnih sličic). Svoje pevske in govorniške talente je podarjala na različnih področjih: na zabavnih večerih v okviru društva upokojencev, dnevih narodnih noš, planinskih obletnicah in praznovanjih, folklori in še mnogokje. Od vseh naštetih naslovov in tudi od RTV (radiotelevizija) je prejela priznanja in pohvale. Prvič je javno nastopila, ko je advokat dr. Žvokelj leta 1950 organiziral neko prireditev v tovarni usnja, kjer je delala. Recitirala je pesmi, nastopala pa je tudi s skečem, ki je kolektiv spravil v izredno veselo razpoloženje. Na vprašanje, koliko slik, na katerih je bilo največkrat gorsko ali poljsko cvetje, je narisala, ni vedela odgovora; bilo pa jih je veliko več kot petsto. Mnogo jih je podarila ljudem, ki jih je imela rada, za spomin.

Sezonsko življenje na planini ji je prineslo tudi številna poznanstva z mnogimi izobraženimi gorniki. Med njimi so bili Marjan Kersič, arhitekt Vlasto Kopač, posebno mesto pa je imel etnološki raziskovalec Valens Vodušek, ki mu je pomagala pri zbiranju ljudskega pesemskega gradiva. Na kmetijah ali pa v njeni hiši so se zbirali pevci in prepevali stare pesmi, strokovnjaki pa so jih v muzikoloških zapisih in posnetkih ohranili kot kulturno dediščino. V njenem domu so se ustavljali številni obiskovalci, vedno je pomagala tudi pomoči potrebnim. Kuhala je neveljskim župnikom, ki niso imeli urejenega gospodinjstva. Tako je bil France Gačnik, ki je dolga leta poleg Stranj upravljal tudi neveljsko župnijo, stalni gost pri Kati in večkrat pripeljal s seboj znane osebnosti. Pogosto se je dogajalo, da so prišli k njej na pogovor ali celo nasvet tudi visoko izobraženi ljudje različnih poklicev, saj je življenjske izkušnje in talente tako razvila, da je znala modro svetovati vsakomur. Župnik France Gačnik je bil tudi zbiratelj starih, predvsem nabožnih predmetov. Kati ga je vodila po njej znanih hribovskih kmetijah.

Kljub napredujoči bolezni je upala, da bo ozdravela. Umrla je 7. decembra 1995. Nešolanost, preprostost in barvitost ustvarjanja so Kati Turk v ljudskem spominu ohranile kot "ljudsko umetnico".


Nazaj Naprej