Mihael Omerza se je rodil v Kamniku. Ponekod je njegov priimek zapisan v obliki Omersa. Študiral je v Gradcu in bil okrog leta 1704 v Vidmu posvečen v duhovnika. Vizitacija leta 1728 njegove študije opredeli kot humaniora (humanistične študije, študij klasičnih jezikov in literature, v višjih razredih klasične gimnazije) v Ljubljani, potem filozofija, dve leti teologije in tri leta kazuistike, ki jo je zaključil z magisterijem. Leto dni je bil kaplan v Šmarju pri Ljubljani, nato stolni vikar do časa, ko je postal župnik na Igu. V njegovem času so na Igu, v letih 1717-1718, postavili sedanjo župnijsko cerkev. V Tomišlju je dal v letih 1720-1724 postaviti sedanjo župnijsko cerkev in ustanovil beneficij kateremu je v oporoki zapustil tamkajšnjo hišo in bogato knjižnico. Napravil je tudi dijaško ustanovo (štipendijo) v Ljubljani in mašno ustanovo v rodnem Kamniku. Njegova oporoka v 16 točkah, z dne 31. 8. 1741 in z obširnim kodicilo (razlago) z dne 8. 3. 1742, se je v prepisu ohranila v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. Najverjetneje je pokopan v kripti župnijske cerkve na Igu.

Janez Gregor Dolničar (1655-1719) ga v Bibliotheca Labacensis publica omenja med glasbeniki. O njem je zapisal: "Po končanih filozofskih in teoloških študijih je deloval kot vikar stolne cerkve, z veliko prikupnostjo. Mož vzorne poštenosti, znanja in prijetnih navad je postal leta 1715 župnik na Igu."  Dolničar našteva pet njegovih oratorijskih del med letoma 1709 in 1713, torej po eno za vsako leto. Za zadnji dve piše, da so ju izvajali na veliki petek, za praznik Dobrega pastirja leta 1710 pa je navedel kraj izvedbe: kapelo sv. Rešnjega telesa pri ljubljanski stolnici. Verjetno sta predstave organizirali ali Academia philharmonicorum ali stolnica s svojo glasbeno kapelo. Omerzova dela se niso ohranila ne v besedilu ne v glasbi. Viktor Steska meni, da so te oratorije izvajali v nekdanji kapeli sv. Rešnjega telesa, kjer je sedaj stolno župnišče (ali pa je bila ta kapela v kletnih prostorih sedanjega stolnega župnišča, kjer se je tudi vršilo bogoslužje v času gradnje sedanje stolnice). Njegova znana dela so: Diva Magdalena paenitens (Sveta Magdalena spokornica), 1709; Pastor bonus (Dobri pastir), 1710; Mater Dolorosa (Mati bolečin), 1711; Christus bajulans crucem (Kristus nosi križ), 1712; David deprecans pro populo, ad advertandam plagam suis imminatam (David prosi za ljudstvo za odvrnitev grozeče nesreče), 1713.

 Vnos: AK