Natisni

Ivan Dornik

jezikoslovec, pisatelj, prevajalec.

* 8. 2. 1892, Nevlje
23. 6. 1968, Maribor


Območje delovanja: Celje, Ljubljana, Maribor.


Slovenski jezikoslovec, pisatelj in prevajalec Ivan Dornik se je rodil leta 1892 v Nevljah pri Kamniku. Kot otrok je živel v siromašnih razmerah, ki so se še poslabšale po nesreči v kamniški smodnišnici, ki mu je vzela očeta. Po končani osnovni šoli v Nevljah in Kamniku se je vpisal na škofijsko gimnazijo v Šentvid pri Ljubljani, kjer je leta 1913 maturiral. Slovenski in latinski jezik je študiral v Gradcu, vendar doktorata zaradi finančnih težav (ni imel denarja za takso) ni mogel zaključiti. Po nastanku jugoslovanske države je študij nadaljeval v Zagrebu in leta 1919 doktoriral. 

Kot srednješolski profesor je med letoma 1917 in 1919 služboval na realki v Ljubljani. Leta 1919 je dobil delo na trgovski šoli v Celju, kjer je ostal štiri leta. V tem času se je tudi poročil. Med letoma 1923 in 1924 je poučeval na Prvi državni gimnaziji v Ljubljani, nato pa je bil premeščen v Kruševac v Srbijo. Ker ni uspel dobiti stanovanja, je njegova družina ves ta čas živela v Nevljah. Šele ko je leta 1926 prišel v Maribor, je po dveh letih iskanja stanovanje vendarle dobil in se ustalil. Med drugo svetovno vojno je bil izseljen v Srbijo. Po vojni se je vrnil v Maribor, kjer se je tudi upokojil. Umrl je leta 1968.

Že kot gimnazijec je pod psevdonimoma Selimir Selko in Bogdan Selimir objavljal prve literarne poskuse v dijaških listih ZoraMentor in Gorenjc. Leta 1915 se je v osrednji katoliški reviji Dom in svet vendarle podpisal s pravim imenom in objavil dve pesmi (PesemVečer) in črtico Pot materine dušeS kratko prozo se je v tej reviji oglašal do leta 1922. Naslednje leto (1923) je objavil zbirko kratkih povesti za mladino Pasijonke. Leta 1930 so izšle še črtice Brez očiV letih 1915 in 1918 so nastale tudi literarne študije za Čas. Objavljal je večinoma v krščansko usmerjenem periodičnem tisku. Slogovno je prehajal iz realističnega opisovanja v ekspresionizem.

Po letu 1922 je pričela njegova pisateljska žilica vse bolj usihati. Po navedbah Janka Glazerja je imel namen napisati še vsaj roman o prleškem pesniku Božidarju Flegeriču in strip Zlata skledica, a je po izidu Pasijonk pisateljsko utihnil in se, verjetno iz gmotnih razlogov, posvetil prevajanju. Med njegovimi prevodi velja omeniti Achleitnerjevo (de) delo Planinski kralj: povest s Štajerskega Pohorja (1928), Otroška leta Maksima Gorkega (1929), romane Paula Kellerja (deZima med gozdovi (1932), Skrivnostni studenec in Hubert, roman iz gozdov (1933). Leta 1931 je pripravljal tudi dramatizacijo Bazinovega (fr) romana Gruda umira, v obdobju 19381940 je urejal tudi mariborsko revijo Obzorja. Po vojni je izšel še prevod Garbatovega (ru) dela Aleksej Kulikov: borec (1947). Leta 1958 je v okviru Študijske knjižnice Maribor (danes Univerzitetne knjižnice Maribor) pričel z bibliografsko obdelavo člankov in objav v starejših slovenskih časnikih in revijah o preteklosti Maribora in slovenske Štajerske.

Vnos: MS, PP


Nazaj Naprej
A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik