V spominu je ostal predvsem kot dolgoletni kapelnik kamniške godbe. V Kamniku je delal tudi kot uradnik in občinski tajnik. Kamniško mestno godbo je vodil dvakrat in sicer v letih 1931-1936 ter 1945-1953. Pod njegovim vodstvom je postala eden boljših tovrstnih orkestrov pri nas. S kamniškimi godbeniki je prvič kot kapelnik nastopil 7. oktobra 1931, ko so za god igrali podoknico takratnemu županu Franu Kratnarju. Godba je bila pomemben del kamniškega urbanega kulturnega življenja. Posebno znani so bili njeni nedeljski promenadni koncerti, ki so se običajno zaključili z igranjem na kamniškem Glavnem trgu. Družbena trenja so botrovala njegovi odpovedi kapelniškemu mestu leta 1936. Med 2. svetovno vojno je imel veliko zaslugo za to, da so v času nemške okupacije ušli uničenju arhivi in kronike kamniških društev, ki jih je Ulman skrival na svojem podstrešju. Kljub zglednemu obnašanju med okupacijo, ga poleti 1945 vseeno najdemo med obtoženci pred kamniškim Sodiščem narodne časti, ki pa ga je oprostilo krivičnih obtožb. Po 2. svetovni vojni se je njegovo glasbeno delo z godbo nadaljevalo. Ponovno je zasedel mesto kapelnika in na njem vztrajal do leta 1953, ko so mu zaradi bolezni popustile moči. To je bil čas velikih naporov za obuditev in ohranitev godbe, pa tudi za pridobitev ustreznih prostorov.
Ulman je sodeloval tudi z drugimi kamniškimi glasbenimi sestavi, npr. s salonskim orkestrom.
Vnos: AK