Skoči do osrednje vsebine Kamniško-komendski biografski leksikon > Oseba

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

 

A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Viktorijan Demšar v plašču častnega viteza reda sv. Janeza Jeruzalemskega (Malteški viteški red), (Vir: Žirovski občasnik, zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem, 1998, št. 28, str. 83.)

Viri in literatura

Pavlič, Jože: Viktorijan Demšar. Zbornik ob 100. obletnici rojstva (19041992), Komenda, 2004.

Pavlič, Jože: Pomembne osebnosti, v Občina Komenda: življenje od kamene dobe do danes, Komenda, 2002, 228229.

Senožetnik, Aleš: Komendi je vrnil dušo, Gorenjski glas, št. 21, let. 70 (14. 3. 2017), str. 4.

Sivec, Ivan: In večno bodo cvetele lipe: Roman o Petru Pavlu Glavarju, župniku Komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove človeških src, Celje, 1991, 216219.

Zajec, Alfonz: Viktorijan Demšar (19041992), v: Loški razgledi, 1992, let. 39, str. 247250. 

Natisni

Viktorijan Demšar

duhovnik, publicist, župnik.

* 12. 3. 1904, Stara vas pri Žireh
1. 1. 1992, Komenda


Območje delovanja: Bohinjska Bistrica, Gorica (Italija), Komenda, Ljubljana, Ribnica, Škofja Loka.


Viktorijan Demšar je se rodil »pri Česnu« v Stari vasi pri Žireh, kot štirinajsti od sedemnajstih otrok (deseti brat), očetu Jakobu, mizarskemu mojstru in materi Heleni, šivilji. 

Po končanem prvem razredu ljudske šole v Žireh se je šolal pri salezijancih na Rakovniku v Ljubljani, kjer je po končanem četrtem razredu odšel na slovensko nižjo gimnazijo v Gorico. Zaradi prve svetovne vojne je bil leto kasneje primoran zapustiti Gorico, šolanje pa je nadaljeval v škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano, v šolskem letu 1920/21 pa na državni klasični gimnaziji v Kranju, kjer je 22. junija 1924 maturiral. Jeseni istega leta je vstopil v Bogoslovno semenišče v Ljubljani, štiri leta kasneje pa je bil v stolnici svetega Nikolaja v Ljubljani posvečen v mašnika.

Med letoma 1930 in 1933  je bil kaplan v Koroški Beli, nato eno leto kaplan v Srednji vasi v Bohinju, med letoma 1933 in 1936 pa še kaplan v Škofji Loki. 1. maja 1936 je postal rektor cerkve, katehet in spiritual v uršulinskem samostanu v Škofji Loki. 25. aprila 1940 je bil v škofijski kapeli v Ljubljani umeščen za župnika v Ribnici in imenovan za dekana dekanije Ribnica. V Ribnici so ga 24. junija 1945 zaprli, od tam pa so ga premestili v zapor v Novem mestu, kjer so ga 27. septembra 1945 izpustili. Po neljubih dogodkih pred in med vojno je Viktorijan Demšar zapustil ribniško župnijo in dekanijo. Po dekretu Antona Vovka, generalnega vikarja ljubljanske škofije, je Demšar 30. aprila 1946 postal župnijski upravitelj v Komendi. Kasneje je Anton Vovk postal ljubljanski nadškof, leta 1962 je Demšarju za »odlično duhovniško delo« in duhovniške službe, ki jih je opravljal, podelil naslov zaslužnega dekana (»decanus emeritus«). Ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik pa je 24. februarja 1967 Demšarja imenoval za župnika v Komendi. Osem let kasneje je Demšar naslovil prošnjo na ljubljanskega nadškofa, da bi v Komendo prišel mlajši duhovnikter da bi se sam smel naseliti v komendski kaplaniji ter pomagati novemu župniku. 14. avgusta 1975 je Demšar uradno prenehal z delom župnika v Komendi, nasledil ga je Nikolaj Pavlič. 

Demšar je rad preučeval in oživljal dela duhovnika, dobrotnika in pisca Petra Pavla Glavarja. Njegovi prispevki so izhajali v časopisju, kot so: Nova pot, Slovenski čebelar, Koledar Mohorjeve družbe, Glasnik Slovenskega duhovniškega društva, Družina, Kronika idr. Novembra 1973 je obiskal Malto, kjer se je želel prepričati o sinovstvu Petra Pavla Glavarja, katerega oče naj bi bil baron Peter Jakob Testaferrata. Zaradi vnetega dela je bil tudi večkrat nagrajen: Izvršni odbor Zveze čebelarskih društev za Slovenijo ga je februarja 1984 odlikoval z redom Antona Janše I. stopnje, skupščina občine Kamnik mu je julija 1984 podelila nagrado »za Vaše življenjsko delo – prevode rokopisov in oživitev del Petra Pavla Glavarja«, podjetje HP Medex iz Ljubljane pa mu je junija 1985 podelilo zlato plaketo Petra Pavla Glavarja »zaradi izrednih zaslug pri ureditvi muzeja in knjižnice v Komendi, kjer so zbrana dela o Petru Pavlu Glavarju in čebelarstvu«. Leta 1991 je pri Mohorjevi družbi v Celju izšla Demšarjeva knjiga Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja

Demšar je umrl 1. januarja 1992 v komendski kaplaniji, tri dni kasneje so ga pokopali na komendskem pokopališču, kjer je pogrebno mašo vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar.

Vnos: SS


Nazaj Naprej