Skoči do osrednje vsebine Kamniško-komendski biografski leksikon > Oseba

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

 

A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Karol Naglič ob maturi na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu leta 1913 (avtor: Peter Naglič, hrani: Matjaž Šporar, zasebni arhiv).

Galerija slik
Igralci dramske igre Tri sestre, Karel Naglič v srednji vrsti sedi na sredini.
Karel Naglič na poročni dan, s svojo ženo Marijo Peterlin in pričama, na Brezjah okoli leta 1930.
Karel Naglič (prvi z desne), kot semeniščnik s sošolci leta 1913.
Viri in literatura

Humar, Janez: Tovarna ščetk in čopičev brata Naglič, v: Kamniški zbornik (1996), let. 13, str. 64-72.

Humar, Janez: Ščetarstvo v Mostah, v: Kamniški zbornik (1998), let. 14, str. 37-44.

Humar, Janez: Kulturno – prosvetni profil Šmarce v obdobju 650 let, v: 650 let Šmarce, Krajevna skupnost Šmarca, 2009.

Kamniški občan (1965), let. 4, št. 3, str. 10.

 

Poglejte še
Natisni

Karol (Karel) Naglič

podjetnik, strojnik, tovarnar.

* 23. 10. 1892, Šmarca
25. 4. 1965, Šmarca


Območje delovanja: Kamnik, Šmarca.


Karol Naglič se je rodil v Šmarci leta 1892. Leta 1913 je z odliko zaključil študij na škofijski klasični gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani, kot član prve generacije. Takoj za tem se je odločil za bogoslužje, a ga je po dveh letih opustil in pričel s študijem elektrotehnike in strojništva na Dunaju, ter tudi na Univerzi v Brnu. Študij je tik pred diplomo opustil in se zaradi očetove smrti, skupaj z bratom Petrom, posvetil vodenju ščetarske tovarne v domači Šmarci.

Takoj po prevzemu vodenja tovarne sta brata pričela uveljavljati nov tehnično-tehnološki koncept poslovne politike podjetja. Strokovno pripravljena sta prevzela vodstvo podjetja in pripeljala slednjega v sam vrh slovenskega ščetarstva v času med obema vojnama. Največji uspeh je podjetje doživelo med letoma 1930 in 1935, pri čemer je zaposlovalo med 35 in 40 delavcev. 

Karol Naglič je bil tehnično sposoben in razgledan človek. V tovarni je skrbel za nemoteno delovanje ščetarskih strojev, ki so bili za tisti čas eni najboljših v državi. Skrbel pa je tudi za energetiko. Večkrat je pri vodenju tovarne moral opravljati tudi druga dela, zlasti komercialna in tržna, kar mu ni šlo ravno najbolje od rok.

Projektiral je veliko strojnih naprav, v veliko pomoč pri tem mu je bil prijatelj, mehanik Karol Humar, s katerim sta sodelovala zlasti po drugi svetovni vojni. Naglič je imel ob tovarni vilo, v kleti katere je imel laboratorij, kjer je projektiral, konstruiral in eksperimentiral. Vanj ni smel vstopiti praktično nihče. V taisti vili je imel tudi lepo založeno strokovno knjižnico, ki jo je sestavljala predvsem nemška strokovna literatura. 

Med drugo svetovno vojno je bil Karol Naglič v središču gospodarskega dogajanja v kamniški regiji, kjer je sodeloval v nekaterih gospodarsko-poslovnih odborih, tudi kot delničar Električnostrojne zadruge z. o. z., v RadomljahLjubiteljsko se je ukvarjal z različnimi dejavnostmi. Klasično izobražen je spremljal vsa aktualna dogajanja na področju kulturne in literature, kar se je izražalo tudi v njegovi bogati leposlovni knjižnici. Bil je aktiven v večih kulturnih društvih. Po vojni je bil izvoljen za prvega predsednika šmarskega ljudskega odboraPrav na pobudo Karola Nagliča je bilo v jeseni leta 1945 ustanovljeno Kulturno društvo Šmarca. Uspešno je organiziral proslave in literarne večere. Pogosto se je pojavljal  tudi v  dramski igralski vlogi. 

Sicer se je Karol značajsko precej razlikoval od svojega brata Petra. V strokovnih krogih se je gibal suvereno z vzbujanjem optimizma. V glavnem pa je deloval odmaknjeno, skrival je precejšnjo mero introvertiranosti. Do sodelavcev in podrejenih je bil korekten, njihovim osebnim problemom je dajal celo prednost pred tovarniškimi. Med drugo svetovno vojno sta brata Naglič podpirala narodnoosvobodilno vojsko, partizani so imeli v Nagličevi tovarni stalno zatočišče, zaradi česar sta bila brata nemalokrat v tvegani situaciji.

Povojna oblast je trikrat zahtevala nacionalizacijo tovarne, vendar do nje ni prišlo. Podjetje in tovarna bratov Naglič je  tedaj občutno nazadovala. Po letu 1950 sta imela brata registrirano vsak svojo obrt in delavce, kasneje sta se zaradi težav z uvozom materialov usmerila v izdelavo izdelkov iz žime. Po Petrovi smrti leta 1959, so nastopili novi gospodarski interesi, predvsem v načrtih podjetij Svit in Menina, ki sta v svoje delovanje vključevala tudi proizvodne obrate Nagličeve tovarne. Leta 1964 so Nagliči zadnjič omenjeni kot lastniki. 

Vnos: SS



Nazaj Naprej