Hermann Rechbach se je rodil na gradu Krumperk pri Domžalah. Krstili so ga na ime Hermann Josef Gabriel Philipp August Ignatius. V času nemške okupacije (med letoma 1940 in 1945) je bil župan Kamnika. Med vojno je pomagal partizanom in kamniškim meščanom, a ga je povojna oblast zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem obsodila na odvzem političnih in državljanskih pravic, ter mu dosodila zaporno kazen. 

Rechbach je grad Zaprice posedoval, ker se je leta 1938 poročil z baronico Elisabeth (Elisabeth Juliane Emilie Albina Katharina) Schneid, ki je bila po rodu iz premožne plemiške družine z Dunaja. Kljub gospodarsko težkim medvojnim razmeram v Kamniku, je bil uspešen župan. V obdobju njegovega županovanja so mestu zgradili prvo kanalizacijo, asfaltirali mestne ceste in ulice, dokončali gradnjo osnovne šole in sedanji samski dom, prenovili kinodvorano in skoraj v celoti obnovili kamniško dvorano s kavarno in tujsko-prometno pisarno, zgradbo, ki je stala pred nekdanjo Kočnino delikateso na Glavnem trgu.

S svojo družino je v Kamniku ostal tudi po nemški kapitulaciji. Z nemško vojsko se je celo pogodil, da ob odhodu iz Kamnika ne razstrelijo smodnišnice in obeh mostov čez Kamniško Bistrico. Zaradi tega so Kamničani želeli, da bi Rechbach županoval še naprej, toda že nekaj tednov po koncu vojne ga je nova oblast aretirala. Sprva je bil zaprt v nekdanji sokolski baraki v parku pred smodnišnico, kasneje pa v ljubljanskih zaporih. Tam je bil postavljen pred ljudsko sodišče in bil, zaradi sodelovanja z okupatorjem, obsojen na smrt. Kamničani so bili ob tem pretreseni in v znak nestrinjanja pričeli zbirati podpise za oprostitev oz. omilitev kazni. Bivšemu županu Kamnika je bila kazen znižana na 20 let zapora. Lastnina barona Hermanna Rechbacha in njegove žene Elisabethe je bila zaplenjena in prenesena v državno last - tudi grad Zaprice s pripadajočimi posestmi. Žena in otroci so se morali iz graščine izseliti. Po pravnomočnosti obsodbe je bil Rechbach zaprt 9 let: v Ljubljani, Mariboru, Škofji Loki in Novem mestu. 

Po izpustitvi se je zaposlil kot uradnik v Keramiki na Grabnu, kjer je delala tudi njegova žena. Po njeni smrti, 10. aprila 1964, se je odselil na Dunaj, kjer se je leta 1965 ponovno poročil (z Gertraudo Marijo Edelmann) in tam leta 1974 tudi umrl. Pokopan je v družinski grobnici v Gloggnitzu (de) pod Semmeringom (en), jugozahodno od Dunaja.

Hermann Rechbach je ostal v spominu Kamničanov. Kot deček je Marjan Kordaš na ulicah Kamnika pogosto srečeval župana Rechbacha, katerega je, oblečenega v rjavo uniformo nacistične stranke, pozdravil s »Heil Hitler«, on pa se mu je prijazno nasmehnil in odvrnil po slovensko: »Dober dan. Kam pa greš?«

V letu 2007 je bilo pereče vprašanje o vrnitni gradu Zaprice s pripadajočimi posestmi dediču nekdanjega kamniškega župana Rechbacha, Klausu Rechbachu. Zahteve o denacionalizacijskih postopkih so se odvijale še do pred nekaj let, toda grad Zaprice je ostal v lasti občine Kamnik. Danes ima v gradu sedeš Medobčinski muzej Kamnik.

Vnos: SS