Rodil se je v Zgornjem Tuhinju. Bil je četrti sin tuhinjskega cerkovnika Petra Hribarja in starejši brat skladatelja p. Angelika Hribarja. Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku, nižjo gimnazijo kot gojenec Alojzijevišča v Ljubljani, kjer je nato študij nadaljeval na učiteljišču. Že kot učiteljiščnik je zložil latinsko mašo in večkrat nadomeščal Kamila Maška na orglah. Po končanem šolanju je opravljal kratkotrajne učiteljske službe v Ljubljani (1857) in Kranju (1859). Leta 1859 je prišel službovat v Vipavo, kjer je leta 1862 dobil stalno službo.

V Vipavi je vodil dober cerkveni zbor, s katerim je leta 1862 nastopil tudi pri otvoritvi goriške čitalnice. Leta 1864 je nastopil učiteljsko službo v deški šoli v Gorici. Tudi v Gorici je prevzel vodenje pevskega zbora, s katerim je pogosto uspešno nastopal na čitalniških prireditvah (besedah) in tudi drugih domoljubnih prireditvah, npr. leta 1868 na taboru v Šempasu. Plod njegovih prizadevanj je bilo tudi leta 1874 v Gorici ustanovljeno pevsko društvo Slavec. V Gorici je glasbo poučeval na različnih vzgojnih zavodih, na učiteljišču in na gimnaziji. Leta 1882 je ob cesarskem obisku Gorice nastopil z okrog 200 slovenskimi pevci pred cesarjem Francem Jožefom, ki ga je kmalu nato odlikoval z zlatim križcem za zasluge na področju šolstva. Leto dni kasneje je v Trstu cesarju, ki je bival v gradu Miramar, pripravil podoknico s pevci, ki so iz mesta do gradu prišli s čolni.

Bil je tudi skladatelj. Večina kompozicij naj bi ostala v rokopisu. Nekatere njegove pesmi so na Goriškem ponarodele; najbolj znane so Slovenka; Slovan; Slavček; Pobratimija; Kvišku, sinovi. Zložil je tudi več kantat, napisal napeve h Klodičevima igrama Novi svet in Materin blagoslov ter zložil spevoigro Prepir o ženitbi, za katero mu je zaradi dobre ocene ocenjevalcev v Pragi kranjski deželni zbor nakazal nagrado 80 goldinarjev. Leta 1875 je na razstavi učnih pripomočkov v Gorici prejel priznanje za "prav dobre muzične skladbe". 
Umrl je 1887 v Gorici. Zapustil je vdovo in 6 otrok.

Vnos: AK