Leta 1845 je maturiral v Ljubljani, vstopil v frančiškanski red in bil leta 1849 v Gorici posvečen v duhovnika. V letih 1852–1854 je na Dunaju študiral filologijo in slavistiko pri Franu Miklošiču. V letih 1859–1890 je bil profesor na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je bil znan kot pater Lacko. Po podržavljenju gimnazije leta 1870 je bil eno leto tudi začasni ravnatelj. Kot zadnji frančiškanski profesor na novomeški gimnaziji se je upokojil leta 1890. Pisal je predvsem o latinskem jeziku in grški književnosti. Leta 1874 je objavil učbenik Latinska slovnica za slovensko mladež. Pisal je tudi o slovenskih slovničnih vprašanjih (rodilnik, oziralni stavki s ki in kateri, primerjalni vezniki kakor, ko, kot, naslonke, izpeljava samostalnikov  na -vec, -lec, -lnik). V zborniku Zlati vek ali Spominica na čast ss. Hermagoru in Fortunatu, sv. Nikolaju in ss. Cirilu in Metodu je leta 1863 prikazal slovenščino kot obredni jezik in začetke starocerkvenoslovanskega slovstva (obravnaval je tudi Brižinske spomenike). V razpravi Slovenski dom je leta 1878 orisal zgodovino slovenskega knjižnega jezika. Njegovi znanstveni članki s področja jezikoslovja dokazujejo, da je bil v svojem času, poleg znamenitega frančiškana in jezikoslovca p. Stanislava Škrabca, med najboljšimi poznavalci slovenskega jezika. V njih je pojasnil marsikatero sporno vprašanje, zlasti glede rabe sklonov, etimologije, skladnje in pravopisa. Med drugim je skušal pojasniti izvor imena "Tuhinjec". Kot upokojenec se je ukvarjal tudi s pisanjem nabožnih del. Bil je stric, prav tako v Zgornjem Tuhinju rojenega, frančiškana in pisatelja p. Florentina Hrovata.

Vnos: AK