Skoči do osrednje vsebine Kamniško-komendski biografski leksikon > Oseba

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

 

A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Mihael Hočevar (Vir: Poštrak, Anja; Kalan, Barbara: Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate daje v dar! : Gorenjci in odlikovanja v prvi svetovni vojni, Kranj, 2015)

Viri in literatura
Natisni

Mihael Hočevar

rudar, vojak.

* 28. 9. 1883, Vrhpolje pri Kamniku
1949, Leoben





Rodil se je na Vrhpolju pri Kamniku. Leta 1904 je moral k vojakom, kjer je služil v 17. pehotnem polku. Po končani  triletni vojaški službi je do začetka 1. svetovne vojne opravljal poklic rudarja. Avgusta 1914 je bil mobiliziran kot desetnik v rezervi, bil nato povišan v četovodjo in poslan v Galicijo, kjer je bil težko ranjen. Po okrevanju je poleti 1917 s 17. pehotnim polkom odšel na soško bojišče, kjer je junija in julija 1916 sodeloval v bojih pri Doberdobu. Tu je bil ponovno ranjen. Odlikovan je bil z medaljo za hrabrost 2. stopnje. Tretjič je bil ranjen leta 1918 v bojih na planoti Sette Comuni (en). Ob koncu 1. svetovne vojne je bil odlikovan z zlato medaljo za hrabrost za uspešno izveden napad na italijanske položaje v soteski Assa.

Po 1. svetovni vojni je Mihael Hočevar, kljub 60-odstotni invalidnosti še naprej opravljal poklic rudarja, saj ni prejemal invalidske pokojnine, poleg sebe pa je moral preživljati še ženo in sina. Družina je po vojni živela v Leobnu in okolici. V času 2. svetovne vojne je vsak prejemnik zlate medalje za hrabrost  po vstopu v nemško vojsko prejel čin poročnika in postal oficir. Pri Mihaelu Hočevarju se to ni zgodilo: ni znano, ali zato, ker ni vstopil v nemško vojsko ali pa morda zato, ker se ni strinjal z nacističnim režimom. Umrl je leta 1949 v Leobnu.

Vnos: AK


Nazaj Naprej