Janez Vajkard Valvasor (Johann Weichard von Valvasor) se je rodil leta 1641 v Ljubljani kot dvanajsti od sedemnajstih otrok iz drugega zakona očeta Jerneja Valvasorja, lastnika gospostva Medija in Gambreka, deželnega odbornika in glavnega prejemnika kranjskih deželnih stanov ter materi Ani Mariji iz stare kranjske plemiške rodbine Ravbar s Krumperka. Krščen je bil 28. maja tega leta v stolni cerkvi sv. Nikolaja. Za rojstno hišo velja hiša na Starem trgu v Ljubljani (Stari trg 4). Po začetnem šolanju je študiral na jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Nadaljnje izobrazbe ni iskal na univerzi, ampak si je znanje in izkušnje pridobival s potovanji v tujino in vojaško službo. Popotoval je po Nemčiji, Angliji, Danski, Franciji, Španiji, Italiji in Afriki. Največ časa se je zadržal v nemških deželah in Franciji, manj ga je zanimala Italija, morda z izjemo Benetk. Da bi izpopolnil vojaško znanje se je v letih 1663 in 1664 (po drugih podatkih 1661-1664) kot prostovoljec boril v avstrijsko-turški vojni. Nameščen je bil v Slavoniji pod poveljstvom grofa Nikolaja Zrinjskega (en) v Testa-Piccolominijevem (en) regimentu. Leta 1668 je vojaško znanje izpopolnjeval še v Franciji v kraljevem francosko-švicarskem regimentu.
Leta 1672 se je vrnil v domovino in se 10. julija tega leta poročil z Ano Rosino Graffenweger, ob poroki staro manj kot 14 let. Dne, 27. septembra 1672 sta zakonca kupila gospostva in gradove Bogenšperk, Črni potok in Lichtenberg pri Bogenšperku, že takrat v ruševinah. Posest je prešla v Valvasorjevo last, ni pa bila v celoti plačana, zaradi česar je imel kasneje težave. V zakonu z Ano Rosino je imel devet otrok. Najprej so se rodile štiri hčere, od katerih so tri umrle že v otroški dobi. Sledilo je pet dečkov, od katerih so trije odrasli, dva pa sta umrla v presledku le nekaj dni (4. in 14. marca 1687). Nekaj tednov kasneje, 25. aprila 1687 je umrla še Ana Rosina, stara le 29 let. Še istega leta (20. julija) se je poročil z Ano Maksimilo Zetschker z Vrhovega pod Gorjanci, s katero je imel tri otroke - dve deklici in dečka.
Po vrnitvi leta 1672 se je posvetil študiju in raziskovanju domovine - Kranjske. V ta namen si je na gradu Bogenšperk ustvaril knjižnico, ki je z leti narasla na nekaj tisoč zvezkov, in grafično zbirko, ki je obsegala 8000 listov (leta 1685 jo je dal vezati v 18 zvezkov). Del zbirke si je pridobil v tujini, del pa od slikarja Jurija Bobiča iz Most pri Komendi. Zbiral je tudi razne instrumente, star denar, različne starine in redkosti ter tako ustvaril na Bogenšperku nekakšen muzej. Da bi uresničil svoje načrte je na Bogenšperku ustanovil grafično podjetje in zbral okoli sebe domače in tuje risarje in bakrorezce (en). Podjetje je imelo značaj grafične založbe in je poleg topografskih tiskalo tudi umetniška dela, v načrtu je imel še kartografske, zgodovinske in naravoslovne izdaje, vendar je zanje, tako kot za veliko karto dežele Kranjske, zmanjkalo časa in denarja. V 11 letih obstoja je podjetje izdalo šest topografskih oz. historično topografskih del in tri z umetniškimi bakrorezi opremljene knjige. V tem obdobju se je Valvasor ukvarjal predvsem s topografijo, kartografijo, grafiko in ustvarjanjem bakrorezov. Zaradi bogatih vojaških izkušenj je bil nekajkrat vpoklican v vojaško službo. Tako je bil med marcem in avgustom 1675 po nalogu kranjskih deželnih stanov na vojaški vizitaciji - pregledu stanja obrambnih utrdb v Vojni krajini. Leta 1680 je bil imenovan za stotnika kranjske vojske za Dolenjsko. Zato si je kupil stotniški oklep, v katerem je prikazan na večini upodobitev.
Do pomembnega preobrata v njegovem delu je prišlo po letu 1680, pri čemer je nanj pomembno vplivalo sodelovanje in prijateljstvo z Janezom Ludvikom Schönlebnom. Slednji je leta 1681 izdal zgodovinsko delo Carniola antiqua et nova (Stara in nova Kranjska), v katerem je obravnaval zgodovino Kranjske do leta 1000, v drugem delu pa je želel obravnavati sodobno Kranjsko. Po Schönlebnovi smrti oktobra 1681 je Valvasor želel delo nadaljevati, vendar je zaradi številnih pomanjkljivosti že izdanega dela in skromne zapuščine načrte opustil. Zasnoval je bolj vsestranski opis dežele in celovito predstavitev svoje domovine v besedi in sliki. Tako je nastala zamisel za delo Die Ehre des Hertzogthums Crain (Slava vojvodine Kranjske), ki je izšla leta 1689 v Nürnbergu in obsega 15 knjig (3.532 strani, 24 prilog in 528 bakrorezov). Vanjo je vložil ogromno truda in vsa sredstva. Ogromni stroški, povezani z izdajo Slave in dolgovi iz preteklosti so presegli njegove finančne zmožnosti. Zato je leta 1689 prodal posest Črni potok. Naslednje leto se je moral ločiti še od knjižnice in grafične zbirke. Oboje je, potem ko kranjski deželni stanovi niso pokazali interesa, odkupil zagrebški škof Aleksander Ignacij Mikulić (hr). Leta 1692 je prodal gospostvi Bogenšperk in Lichtenberg ter hišo v Ljubljani. S preostankom denarja je kupil meščansko hišo v Krškem, kjer je preživel zadnje mesece življenja. Umrl je septembra ali oktobra leta 1693 v Krškem.
Poleg grafičnega, znanstvenega in literarnega dela, se je ukvarjal tudi s tehničnimi načrti in izumi. Izdelal je načrt za predor pod Ljubeljem na meji med Koroško in Kranjsko, vendar za gradnjo ni dobil podpore. Izdelal je tudi načrt za podstavek in steber ter sodeloval pri modeliranju po njegovi iznajdbi vlitega Marijinega kipa. Omenjeni spomenik so v spomin na zmago nad Turki leta 1682 postavili kranjski deželni stanovi pred cerkvijo sv. Jakoba v Ljubljani. V letih 1684 in 1685 je intenzivno raziskoval naravni fenomen Cerkniškega jezera in o njem objavil spis. Za omenjeno delo je bil izvoljen za člana angleške Kraljeve družbe (Royal Society). Zaradi raziskovanja Cerkniškega jezera in drugih kraških pojavov Valvasor velja za začetnika krasoslovja. Njegovo življenjsko delo Slava vojvodine Kranjske velja za enega glavnih virov za raziskovanje starejše slovenske zgodovine, sploh ker so se številni viri kasneje izgubili. Veliko vrednost imajo tudi njegovi topografski, geografski in etnološki opisi. Po njem se imenuje nagrada za življenjsko delo v muzeologiji in za izjemne dosežke pri ohranjanju in predstavljanju premične kulturne dediščine. Njegova podoba je krasila bankovec za 20 tolarjev.
J. V. Valvasor je v svojih delih zapustil ene najstarejših geografskih in kulturno-zgodovinskih opisov krajev na kamniško-komendskem območju. Posebej dragocene so upodobitve in opisi mesta Kamnika, Komende, grajskih, samostanskih in sakralnih poslopij. S Kamnikom so Valvasorja povezovale tudi družinske vezi, saj je bila njegova polsestra Elizabeta nuna v samostanu v Mekinjah, sin Janez Ludvik (pater Donat) pa frančiškan in gvardijan v Kamniku.
Vnos: MS